Anal stripi

Iztok Sitar
Kako je Jaka Racman postal fašist
Eseji o družbeni kritiki in politični (ne)korektnosti v stripu

Založba: cf
Spremna beseda: Ana Bogataj
Lektura: Amelia Kraigher
Vezava: mehka
Format: A5
Št. strani: 320
Tisk: čb
Naklada: 400 izvodov
Cena: 23 evrov

O KNJIGI KAKO JE JAKA RACMAN POSTAL FAŠIST

Iztoka Sitarja zanimajo družbena kritika in politične anomalije, ki se pojavljajo v mladinskih in humorističnih stripih ter v grafičnih romanih za odrasle. Pričujoča knjiga prinaša enainštirideset bogato ilustriranih krajših esejev oz. portretov, recenzij, ocen domačih in tujih stripov, ki so izšli pri nas, od otroških Zvitorepca in Tintina do angažiranih Lavričevih stripov Evropa in Bosanske basni. Avtor v kratkih poglavjih secira imperializem v Disneyjevih stripih, šovinizem v Asterixu ali rasizem v Tintinu; obenem podaja svojevrstno analizo svetovnega in domačega stripa, od ameriških mačističnih pustolovskih stripov iz tridesetih let do undergrounda in seksualne revolucije v šestdesetih letih, ko se pojavijo prvi feministični stripi, v devetdesetih letih pa še gejevski junaki. Pri domačih avtorjih posebno pozornost posveti prvemu antifašističnemu stripu iz leta 1927, partizanskemu stripu, razcvetu satiričnega stripa po informbiroju, Gatnikovi Magni Purgi, Lavričevim družbenokritičnim stripom iz devetdesetih let in kopici mlajših angažiranih avtorjev. Zanimivo pri slovenskem stripu je namreč to, da se je družbenokritični strip pojavil hkrati s humorističnim in pustolovskim, kar je unikum v evropskem in svetovnem merilu, zato imamo v primerjavi s tujino tudi toliko družbeno angažiranih del. (Amelia Kraigher, urednica)

ODLOMEK IZ ESEJA »KAKO JE JAKA RACMAN POSTAL FAŠIST«

Leta 1970 je v Čilu na demokratičnih volitvah zmagala Ljudska zveza (Unidad popolar) in Allendejeva vlada je takoj začela z gospodarskimi reformami (čilski javni dolg je bil takrat drugi največji na svetu) v socialističnem slogu; najprej je podržavila industrijo bakra, ki je bila v krempljih ameriških korporacij, tako kot vsa donosna industrija, v svobodo tiska pa se kot demokratično izvoljena vlada ni spuščala. To je […] izdatno izkoristil tudi Disney s svojimi stripi, v katerih Jaka Racman, ki predstavlja ZDA, pride v tujo, večinoma precej manj razvito deželo, po navadi na kak otok (Čile), kjer se skupaj z dobrimi domorodci (čilskimi fašisti) postavi po robu zlobnemu in zatiralskemu vladarju (Ljudska fronta) in seveda vedno zmaga. Tako si je leta 1971, skoraj sočasno s prvim pohodom domačih fašistov, t. i. »maršem praznih loncev in ponev«, prizadeval s svojimi nečaki spraviti zakonitega kralja nazaj na prestol. Puč v stripu je bil uspešen, v realnosti pač ne. To je bil povod za nastanek knjige Kako brati Jaka Racmana, ki je bila 11. septembra leta 1973, ko je s pomočjo Cie prevzela oblast vojaška hunta, prepovedana. Padec demokratično izvoljene socialistične vlade je še pred pučem napovedal tudi Disney v stripu, v katerem kmet s puško prežene mrhovinarska jastreba, Marxa in Hegla (mogoče je bil mišljen Engels ali pa so Disneyjevi filozofi našli vir zločinskega komunizma že pri Heglu), s svojega polja rekoč, da je »orožje edina stvar, ki se je ti ptiči bojijo«. Knjiga Kako brati Jaka Racmana je bila prepovedana skupaj z drugimi marksističnimi in levičarskimi deli, ki so bila v srednjeveškem, ali bolje, fašističnem duhu sežgana na grmadi.