Filmska scena

Sicer ni uspel v bitki z oskarji, a je vreden omembe in odpira pomembna vprašanja in razmisleke. Danes (ponovno) aktualen.

Mož, ki ni mogel molčati (2024)

članek

V Kranju imamo nov most!

Vsaj tako je bilo videt včeraj zvečer ob drugem razprodanem predvajanju filma/dokumentarca o novih priseljencih v našem mestu. 200 ljudi v kinu, že samo to je čudno v današnjih časih tega izumirajočega medija, med obiskovalci pa živelj iz različnih obdobij življenja, več generacij znancev, z ramo ob rami alternativa in čefurativa, gospoda in stoka, Kranjčani s pedigrejem in rodbinsko korenino, rinjeno skozi zemljo večih generacij in na drugi strani tisti novi. Slovenci in neslovenci. Vsemu kontrastu navkljub je bil v dvorani občutek povezane skupnosti, ki se sicer razvije kvečjemu v kakšnem kontra momentu, kot so protesti etc... tokrat pa proti eni nekaj-fobični klimi in za človečnost, sobivanje, spravo, sodelovanje.

Malo ozadja. Po zadnjem cenzusu se je Kranj prerinil iz četrtega na tretje mesto po številu prebivlacev. Pa ne zato, ker bi se neki posebej radi razplajali, zadnja vojna na balkanu je razselila miljon in pol ljudi in za sabo pustila uničenje, del tega življa je zdaj tu.

In itak da se ta sprememba vidi in občuti. Redno dobivam klice kolegov, ki jim je Kranj slučajno na poti in me sprašujejo "kaj hudiča ste nrdil s tem mestom? Sploh ne slišiš več slovenščine"... kot da je to samo po sebi kriminal in ne le stanje. Ali pa bereš o tem na forumih in v komentarjih novic. Vsaka smet na tleh v prej menda brezhibno čistem mestu naj bi bila njihova, ker so iz zaostale kulture. Pa o tem, kako si jih župan uvaža za svojo volilno bazo in tako dalje...

In to je malo dosadno no. Javno razpredat o tem ob prisotnosti teh ljudi, kot da niso ljudje ampak vesoljci.

In zato je ta film tak most med kulturama, ki sicer predvsem zaradi nesorodnosti jezika nimata stika, živita ena mimo druge in se črtita, ker drugače ne znata spregovorit.

Spremlja zgodbo štirih Kosovskih otrok in drugih prišlekov, pa socialnih in pedagoških delavcev, ki se jim po videnem lahko samo poklonimo za srčno udeležbo v tem procesu. Ker sistemske rešitve za razrede, kjer polovica ljudi ne zna jezika v katerem teče pouk nekako ni. Namesto teh so tu heroji, ki se vržejo v proces z vsem, kar imajo.

Ko so v kader vstopili albanski govorci ni bilo podnapisov... najprej smo mislili, da je to namenoma tako posneto, da nam pokaže, kako je če si na drugi strani tega - privlečen v okolje, ki komunicira v jeziku, kjer ujameš kakšno besedo, ki ima isti koren skoraj v vseh jezikih, sicer pa so to samo zvoki, brez pomena... No, bila je napaka, predvajanje so prekinili in ponovno zaštartali z podnapisi - občutek pa je ostal z nami.

Film je izjemen, ker tistemu drugemu da glas in obraz. In na mostu, ki ga je Cahunek z ekipo zgradil so zdaj ljudje, ki jim je pun ud tega huskanja in si v dani situaciji želijo najboljše ne le zase, ampak za vse kar tepta tole grudo. Ne glede na poreklo.

Film nevtralizira strogo prepričanje, da je tisto kar prihaja inferiorno, kot da ima kakšen zamaknjen kromosom, in ne zamaknjeno socioekonomsko stanje, kjer je tvoja normala, da si se znašel v generaciji, kjer 80% populacije gre na đabe faks in ima cilje, ki se v nobeni točki ne križajo s potmi prišleka, katerega generacijska normal je par razredov osnovne in delo v fabrki.

In film je izjemen tudi iz čisto kinematografskega vidika, videt slovenska mesta, ki niso Ljubljana, iz zornih kotov, ki človeku niso prosto dostopni z izbrano postprodukcijsko tehniko daje en pridih urbanosti, ki na uličnem nivoju sicer zvodeni v omejujočo vaškost (Slovenija nima mest in z njimi razvite meščanske miselnosti).. ampak ko vidiš Planino iz višine pomisliš... kaj pa če?

Vsega film ne bo rešil. Vedno bo neprijeten občutek, sploh če si mlada punca in v mraku sprehodiš mimo skupin mladih moških, ki te tam požirajo z očmi in nekaj brbljajo v nepoznanem jeziku - najverjetneje nabolj nezaželjena manifestacija tega problema mešanja človeške mase. Tipi s svojom opletači znamo bit vražja vrsta. Če jih ne mermo tkole osebno, si jih pa v druge kompekse spravmo, streljamo iz tulcev ali pa odmetavamo iz zraka.

Nekdo iz publike je film predagal za prešernovo nagrado. Prosim ja.

Toni Cahunek, Filip Košnik in ekipa, pedagogi in igralci, hvala za tole!