Manowar

http://www.youtube.com/watch?v=12pWoOMrAl4

Prodam Dawn of Battle Ep, kupljen spomladi ali poleti 2002 (pač ko je izšel, mislim, da itak pred plato Warriors of the World), v glavnem takrat, ko so igrali v Kölnu v centru mesta in ko se je sukal I Believe videospot skoz na Viva2 cew cajt, bilo predolgo neposlušano (kakih 8 let), mora iti nujno...edit: cena: po dogovoru (edit 2: že rezervirano!).

Edited by Atheist - 14.Apr.2012 at 13:26

No ja, ni nevemkaj komad, ni pa lih bruh. Rifov jim manjka pa že odkar ni več Rossa, jebatga. Pomoje bodo drugi komadi na plati boljši. Ta je pač narejen za film. Bomo slišali...

Še 2 dni... Čakam na najslabše, upam na najboljše.  Če bo že malenkost boljša od prejšnje bom izjemno zadovoljen, če bo slaba pa jebatga, se bo še naprej poslušalo starejše zadeve. Do takrat pa še malo dobre letine - 1983 (v živo iz MCF 2007):

http://www.youtube.com/watch?v=VPi_kD70OYA

Na ta (prvi) MCF smo nameravali it štirje gor, en je odpovedal par dni prej zaradi dela, drugi zbolel na dan odhoda in na koncu sva šla samo jst in Katarina (pomoje edina iz Slovenije). Še prej mi je kurčeva logistična firma TNT izgubila naročene vstopnice in sva šla potem na blef gor, na srečo ni bilo razprodano in sva kupla karte na vhodu. Vreme u kurcu, dž in mraz za popizdit, koncert je bil pa fantastičen, takrat sm jih zadnjič vidu s Scottom.

Po prvem poslušanju lahko rečem samo to, da sem zelo razočaran. Sej ne, da sm pričakoval neko super plato, samo vseeno ..

Zdej, sama glasba je še kr solidna (čeprav spet nič posebnega - vse je preveč medlo, razpotegnjeno; produkcija je zelo slaba, da ne rečem zanič - bas -> samo brenčanje), ampak pri besedilih so pa tokrat res dosegli dno (začne se že kr pr prvem komadu). Resno .. kokr da bi iz vseh starih komadov pobral dele (besedil) in jih neki na silo združl. Pr enem komadu poje kr mal eno, mal drugo, v refrenu pa reče "lord of steel". Krneki, res. Pa kr povsod sons of steel pa lord of steel, praktično v vsakem komadu. Pa tut "tematika" se ponavlja .. zdele iz prve se spomnim dveh primerov: Touch The Sky - Mountains in Hail, Kill and Die - Blood Of The Kings.

Najboljši komad: Touch The Sky

Sicer bom plato še poslušal, ampak enostavno ne verjamem, da mi bo kdajkoli prirasla k srcu. Če bi bil problem samo v glasbi, bi blo še možno, samo pr besedilih pa je, kar je. Škoda.

Men je plata kr kul.Sam bas pa res nadležno brni 

http://www.youtube.com/watch?feature=player_detailpage&v=C0OVpJPLEvI#t=487s   ... kva tle double bass seka. šit ej... i like it. že dol vlečem in jih bom prov v svojo zbirko dla ker album izgleda da bo požel slavo. dobro, to ne bom preveč govoril ker jih vseen ne poznam pa ne vem pri čem so. sam album je na vrhuncu. men je dbest.

Ni lepšega kot da ti najljubši bend na stara leta, po dveh mlačnih albumih vrže vn tako presenečenje kot so ga zdej Manowar. Včeraj poslušal cca. 10x zapored na slušalke, danes že petič na zvočnike (tudi sosedje uživajo). Imam dosti za poveda o albumu, ampak ne bom še. Zaenkrat samo ocena: 10/10. Razmišljam da bi šou v četrtek (samo za en dan) na GOM, Manowar igrajo. Bi zanimalo še koga it?

lep surprise...

Kaj je z nami, ki smo začel poslušat Manowar z WOTW? 

No, zdej sm šel še parkrat skoz plato in stanje se je vendarle nekoliko popravilo. Par komadov je (glasbeno) res dobrih (npr. Manowarriors in The Lord Of Steel). Dobro, tisto z besedili sem mogoče malce prenapihnil, ampak vseeno so pri nekaterih komadih res pretiravali z vsem, kar sem napisal že včeraj. Vse bi bilo vredu, če teh besed nebi uporabili že prej, tako pa se mi včasih zdi, kot da poslušam izrezke (besedil) iz ene dveh, treh pesmi, vse skupaj malo prirejeno in združeno v en tekst. Pa tut pri enih komadih so vse skupi mal preveč razpotegnal. So sicer dobri komadi, ampak pol tolk dolg ponavljajo, da komad zgubi svoj čar (npr. Born In A Grave in Righteous Glory). No, kar se tiče zvoka basa, pa ostajam pri tistem, kar sem napisal po prvem poslušanju - samo brenčanje. Ta zvok basa je v bistvu največji minus plate. Ko bi mi le ratal to nekako preslišat ... Poslušte npr. začetek komada Touch The Sky .. js sm najprej mislu, da so se mi kej slušalke pokvarle, resno.

Sem pa včeraj pozabil napisati, da je Eric še vedno v odlični formi! Sicer ni več visokih screamov inp., ampak vokal pa še vedno drži na zelo visokem nivoju.

So pa odzivi na plato, tako kot tukaj v tej debati, tudi drugje (mal sem prebiral komentarje na njihovi uradni FB strani) zelo različni. Praktično dve skrajnosti.

Največji problem je pa itak ta, da lahk plato poslušam sam prek slušalk in da nimam možnosti vržt CD-ja v stolp in nabit do konca! Komi čakam, da grem zdele v LJ .. tam mam vsaj ene ornk slušalke ..

Bom preposlušu, pa javim :)

Jast se zelo oprašičujem ampak tole je reciklaža, ne samo Manowar diskografije, ampak še drugih bedov in žanrov. Tako opevani Touch the Sky je plagiat enga (vsaj sliši se tako) glam komada, pa se ne morem spomnt katerga. Bobnanje je beda, kitare tudi, bas pa sploh. Edin Eric nekej renči, zveni še kar spodobno, sam tole ni Eric of yesteryear. Upokojitev!!!

Hammer, strinjam se s tabo glede besedil. Jst sm isto razmišljala ob poslušanju.. 

MANOWAR: THE LORD OF STEEL - RECENZIJA



Manowar so po dobrih petih letih izdali nov album, ne single ali EP ampak končno res čisto pravi album z imenom The Lord Of Steel. Na žalost zaradi nenavadnega načina izida (v digitalni obliki je album izšel junija kot Hammer Edition, v fizični obliki pa izide šele septembra) ne morem še prijeti plošče v roke, prebrati knjižice in si ogledati naslovnice ki bo skoraj gotovo spet mojstrovina pod katero bo podpisan Ken Kelly ki sodeluje s kralji Metala že od plošče Fighting The World (1987) dalje. Album sem v digitalni obliki (256 kbps MP3) do sedaj poslušal vsaj petdesetkrat (na slušalke, na avtoradio ter zelo naglas na kvalitetne zvočnike) in lahko podam mnenje o njem, v bistvu pa bi ga lahko že po drugem ali tretjem poslušanju. Ta plošča je namreč zadetek v črno in ob poslušanju hitro postane vse jasno - Manowar so se vrnili iz pretežno powermetalskega, pravljičnega oz. vikinškega sveta nazaj tja kamor spadajo - k podivjanim množicam fanatikov ki obožujejo unikatni Manowar Heavy Metal z vsem kar spada zraven (kratka ponazoritev bi lahko bil en njihovih sloganov ki se glasi "Born To Rock, Drink And Fuck!", a Manowar so še dosti več od tega). Po konceptualnem albumu Gods Of War (2007) se torej vračajo h koreninam oz. so se z novo ploščo stilsko še najbolj približali mojstrovini Louder Than Hell iz leta 1996 ko je bil pravi Heavy Metal dosti bolj mrtev kot danes. The Lord Of Steel nam tako z vsako skladbo posebej pove drugačno zgodbo ter pričara različne občutke, hkrati pa čez cel album vlada podivjana, nora atmosfera ki se pri Manowar tudi najbolj obnese. Deset komadov ki so res to, brez dolgih uvodov, vmesnih delov in ostalih nepotrebnih dodatkov, mine v 47-ih minutah in 40-ih sekundah ki pa se zdijo krajše od las plešca, zato je priporočljivo zadevo ponovno predvajati. Čimvečkrat, na čimboljšem sistemu in čimbolj naglas - a to je menda ja že samo po sebi umevno. Sledi podrobnejši pregled vsake od desetih jeklenih himn posebej.



1. The Lord Of Steel

Besedilo je prispodoba in govori o Manowar in Heavy Metalu nasploh. "Lord Of Steel" bi bilo v prenesenem pomenu "Heavy Metal" oz. "Lord" predstavlja besedo glasba, "Steel" pa besedo Metal. Govori o tem kako skupina potuje in je na koncertih po svetu priča moči in slavi Metala ("In the nights we take flights, witness the sites..."). Manowar so neumrljivi in se ne klanjajo nikomur razen glasbi sami - in njihova glasba je Heavy Metal ("I am immortal like my sword, I kneel to no one except the lord..."). V drugem delu besedila obračunajo še s False Metalom in podobno nesnago ("In the eyes of the lord you have sinned..."). Tekst lahko tematsko vsaj deloma primerjamo npr. z All Men Play On 10 iz prefektnega albuma Sign Of The Hammer (1984). Skratka odlično besedilo v pravem Manowar slogu.

Iz glasbenega vidika je naslovna skladba ena boljših in hitrejših oz. kar najhitrejša na albumu. Začne se s hitrim rifom izpod Loganovih prstov, kmalu se vključijo še bobni in bas. Bas? Ko sem prvič poslušal album se mi je kar smejalo zraven, iz dveh razlogov. Najprej zato ker sem bil presenečen nad dejstvom da je tako dober, hkrati pa tudi zato ker vidim (oz. slišim) da se je Joeyu tokrat res totalno utrgalo in zdaj njegov bas ne zveni več kot ogromen vrtalnik za beton pač pa kot ogromen valjar za asfalt. Ampak več o zvoku in produkciji kasneje. Večno odlični Adams odpoje prvi dve (kratki) kitici, most oz. bridge in refren, nakar sledi kitarski solo, zraven pa še Joey malo poasfaltira. Sledi prelom (vrhunec komada), kitica in refren ki se nekajkrat ponovi. V ozadju slišimo za Manowar značilne zborovske back vokale ki zelo pripomorejo k atmosferi (nostalgija odnese v preteklost kraljevskih stvaritev) in potem je na vrsti zaključek (vokal s kratkim delayem na koncu ustvari zelo dober efekt). Sam konec komada naredi skladbo primerno tudi za zaključno na albumu, ampak to da se že prvi komad konča na tak način ni nič nenavadnega za Manowar in še doda h kaotični atmosferi plošče. Adams spusti še dva divjaška krika in že je na vrsti naslednja himna.



2. Manowarriors

Brothers Of Metal Pt.3 bi bil lahko (pod)naslov te pesmi, saj je tematsko blizu Brothers Of Metal (Louder Than Hell) in Metal Warriors (The Triumph Of Steel), pa tudi sama pozicija komada na albumu kaže na to primerjavo. Besedilo je točno tisto kar hočem slišat od Manowar, dovolj zgodovinskih pripovedk, to znajo tudi drugi bendi - čas je za značilne bistvene teme. Tekst govori enostavno o tem za kar pač gre pri Manowar in njihovih fanih - komur niso všeč verjetno ne bo razumel. Besedilo je perfekcija kot jo pogrešam že od časov Louder Than Hell, v njem se pokaže tudi to da ima bend še vedno smisel za ravno pravšnjo dozo humorja (ki je sicer opazen predvsem v njihovih starejših videospotih): "Gonna play tonight for quite a while", "We drink a lot of beers and play our Metal loud at night". Omenijo tudi to da včasih ni lahko biti metalec: "Born to live for Metal, it ain’t no game". Ta njihova (velikokrat narobe razumljena) smrtna resnost mi je bila od nekdaj izjemno všeč in je ena bistvenih Manowar značilnosti.

Ne samo da ima komad eno najboljših besedil na albumu, zna biti da je to tudi v celoti najboljša skladba z jeklenega gospoda, torej še boljša od prve. Je precej razgibana a hkrati odločna zadeva in deluje sveže v Manowar repertoarju. Začne se z res odličnim rifom in zanimivejšim bobnanjem kot ponavadi. Adams lepo razloži za kaj gre prek kitice in bridga, sledi refren ki vključuje tudi tako imenovane gang vokale ki niso nikakršna novost pri Manowar in so še ena stvar ki doda k za Manowar značilnemu vzdušju. Sledi druga kitica, bridge in refren, nato pa kitarski solo ki se odlično prilega v komad in se zaključi v Ross The Bossovskemu slogu. V ozadju spet asfaltira g. Joey, v prelomu ritma pa nas sploh opomni da ne pozabimo da je tudi on na albumu. Sledi prehod nazaj v kitico (podkrepljen z Ericovimi kriki), potem bridge in ponovno refren ki se ponavlja do fade out-a (vmes pa za polno mero še Donnie prižge dvojno pedalko). Manowar že 16 let niso izdali tako dobrega komada. Krasno presenečenje - True Metal prve vrste!



3. Born In A Grave

Pesem pod številko tri govori o vampirjih. Adams zašepeta "A gift of life, born in a grave, never to die, hahahahahahaha" in zaključi prvi verz z legendarnim smehom ki ga ni nikoli dovolj in je vedno dobrodošel v Manowar komadih. Lepo da so se besedila vrnila k raznolikim mističnim temam (za primerjavo lahko omenim npr. Each Dawn I Die iz odličnega albuma Hail To England, 1984) in se niso za večno zagozdila pri Vikingih in Odinu.

Glasbeno je skladba počasnejša od prvih dveh, odvija se v 6/8 taktu in ima dober refren ki pa se mogoče malo preveč ponavlja na koncu. S tem se komad malo preveč raztegne in posledično nekoliko izgubi na moči. Skladba se začne s predtaktom (lep detajl, tudi takšne malenkosti ločujejo dobre bende od slabih), sledi rif, nato še en rif in potem že omenjeni prvi verz. Kitica ima v ozadju mistični atmosferi komada primerno zveneče kitare (ki malo spominjajo na skladbo Sleipnir iz prejšnjega albuma Gods Of War), sledi ritemsko povdarjen bridge in potem refren, nato pa drugi krog preverjene formule (kitica, bridge, refren). Naslednja zadeva je vhod v solo in seveda sam solo, nato ritemsko povdarjen prehod, Adams kriči in komad gre v končni refren ki se, kot v prejšnji skladbi, ponavlja do fade out-a. Malenkost slabši komad od odličnih prvih dveh a vseeno prav dober in lepo dopolnjuje album.



4. Righteous Glory

Na vrsti je edina balada na albumu, pa še ta je v bistvu samo polbalada oz. tako imenovana power balada. Je tudi edina pesem na plošči ki temelji na vikinški temi in to se mi zdi ravno prav. Manowar so opevali Odina in Vikinge že v začetku 80-ih, ko to še ni bil trend. Opisuje prehod iz življenja v smrt oz. v večno življenje ("Take me to Valhalla Valkyrie mine") in ima odličen mogočen refren ("In righteous glory she’ll come to me tonight, she will carry me across the other side..."), kot smo jih vajeni iz preteklih (pol)balad tega benda. Za delno tematsko primerjavo lahko omenim npr. komad Swords In The Wind iz pred desetimi leti izdanega albuma Warriors Of The World.

Počasen atmosferičen začetek, clean kitare, vstopi legendarni Adams in kmalu še Donnievi bobni. Po kitici sledi že omenjeni mogočen refren pri katerem se vključijo distorzirane kitare, nakar se komad ponovno umiri za drugo kitico ki doseže vrh z zadnjim verzom. Sledi Karlov solo, potem pa za balado nekoliko nenavaden a zanimiv del oz. prehod in kmalu spet odličen refren ki se počasi odvija do fade out-a. Odlična Manowar (pol)balada, osvežujoča stvaritev in še ena izmed boljših skaldb te plošče.



5. Touch The Sky

Na albumu so se do sedaj zvrstili komadi s samimi Manowar fanom poznanimi temami, torej Heavy Metal, metalska bratovščina, mistika in Vikingi. Na vrsti je še ena zanje značilna zadeva: pesem z močnim pozitivnim sporočilom oz. vzdušjem (za primer lahko vzamemo npr. komad Carry On iz plošče Fighting The World). Najzanimivejši del besedila se mi zdi kar refren ("...I feel so tall I can touch the sky").

Skladba ima bolj umirjen, srednje hiter ritem, kmalu po začetku prične kitica in nato prvi del refrena. Za tem sledi druga kitica in drugi del refrena, nato prelom ter kitarski solo ki se na lep način (z zaletom) začne v predtaktu. Potem sledi izmenjavanje prvega in drugega dela refrena dokler zadnji "sky" ne izpuhti v nebo in komada je s tem konec. Zelo dobra skladba, uvrstil bi jo nekam pod Manowarriors a nad Born In A Grave.



6. Black List

Pol albuma je mimo in iz prejšnje lahkotnejše pesmi se selimo v najtežji in najdaljši (sedem minut) komad na plošči. Stvar spada med posebnejše stvaritve kot je npr. komad Burning iz albuma The Triumph Of Steel ali Hatred iz Into Glory Ride (1983), je pa sicer čisto samosvoja zadeva. Na zadnjih ploščah so bili takšni izleti "v neznano" zelo pogrešani. Besedilo je skoraj prelahkotno oz. preveč pozitivno naravnano za takšno pošast a vseeno ustreza. Govori o posamezniku ki ni dobrodošel v družbi ("...I got no invitation but I won’t leave") a se vseeno bori za svoj obstanek in hoče ostati svoboden ter zvest samemu sebi ("Gonna keep on fighting for everything that’s me"). Zanimiva kombinacija teksta in glasbe, je pa pri tem komadu na prvem mestu gotovo glasba.

Komad se začne s flamom na snare bobnu in po dvajsetih sekundah hudobnega ritma in prehodov udarita kitara in bas s še hudobnejšim rifom ki se zdi težji od roke ki ti drgne glavo ob tla dokler ličnica ne pogleda na plano. Vsake toliko se rif ustavi in DeMaio malo poasfaltira po prizorišču zločina. Ko sem prvič poslušal komad sem mislil da gre za instrumental saj se prvi vokalni del pojavi šele po poltretji minuti. Za par verzi sledi kitarski solo ki je čisto v slogu komada, potem drugi del besedila ter spet prvi del ki se z manjšimi odstopanji in Karlovem soliranju v ozadju ponavlja do fade out-a. Nenavadna, zanimiva struktura, najtežji rif na albumu, mogoče le malo preveč raztegnjen zaključek ampak vsekakor še en zelo dober komad ki je tudi ena večjih posebnosti te plošče.



7. Expendable

Na vrsti je nekaj novega za Manowar in sicer dva komada povezana s filmom. Verjetno je bila že mojstrovina Secret Of Steel iz odličnega albuma Into Glory Ride napisana pod vplivom filma Conan The Barbarian, a tukaj gre prvič za Manowar komad ki je bil napisan prav za film (El Gringo) v katerem se tudi pojavi - ampak več o tem kasneje. Besedilo pesmi Expendable (prvi verz se glasi "I get professional pay to make people go away") je bilo vsaj delno napisano pod vplivom filma The Expendables in govori o temi ki ni tuja npr. bendoma Megadeth (Killing Is My Business...) in Judas Priest (Killing Machine), torej o umoru po naročilu in podobnim krasotam.

Pri dobrih treh minutah je to najkrajši komad na albumu in vsebuje za Manowar malo nenavaden, modernejši rif. S tem rifom se komad tudi začne, sledi bobnarski prehod in potem prva kitica ter refren, drugi krog, prelom, nato kitarski solo in potem še tretji krog in konec. Vrhunec skladbe predstavlja Adamsov krik "hell" v zadnjem verzu, sicer pa zadeva spada med malenkost slabši skladbi na albumu, to je k boljšemu Born In A Grave in slabšemu El Gringo.



8. El Gringo

Drugi filmski komad je El Gringo ki se v istoimenskem (več ali manj brezveznem in precej lahkotnem) filmu pojavi čisto na koncu (z zaslugami oz. creditsi). Gre za novodobni vestern, temu primerna je uvodna melodija ki jo slišimo tudi pod refrenom in seveda besedilo (verz "One who stands tall never stands alone" se celo pojavi v filmu). Podobno tematiko zasledimo v skladbi Outlaw iz albuma Louder Than Hell.

Komad se začne s kratkim uvodom "El Gringo", sledi glavna melodija ki vsebuje značilno zborovsko petje v ozadju, kitica, bridge podkrepljen z galopom, refren in nato prelom ki se zaključi z že prej omenjenim verzom. Sledi solo ki je še najzanimivejši del te skladbe, v ozadju slišimo tudi nezanemarljiv asfalt party in že smo ponovno pri refrenu ter bridgu po katerem bi se komad lahko zaključil a se potem še enkrat ponovi refren in glavna melodija ki se končno zaključi v fade out. Zatem pa sledi nekoliko nenavadna a odlična skladba ki tudi dvigne nivo plošče nazaj na vrhnjo pozicijo.



9. Annihilation

Besedilo se navezuje oz. je v bistvu nadaljevanje komada The Lord Of Steel. To je razvidno tudi iz refrena ki vključuje frazo "Lord Of Steel", le ta pa je tudi tokrat uporabljena kot prispodoba in predstavlja Heavy Metal. Pesem govori o prevladi Heavy Metala ("Heavy Metal is my life, Heavy Metal will never die") nad False Metalom in podobnimi nestvori ("They will never win this fight, we have the power and the might"). Skratka ista tema oz. nadaljevanje prvega komada.

Skladba se začne za Manowar malo nenavadno in sicer s kratkim rifom ki se izmenjuje na levem in desnem kanalu dokler ne vstopijo bobni in bas ter Adamsov vokal. Komad kmalu steče z ritmom, po kitici sledi dober refren in nato drugi krog za katerim sledi kitarski solo z Joeyevim valjarjem v ozadju. Po prehodu je na vrsti tretja kitica in Karlovi vložki ter soliranje pod refrenom ki se ponavlja do fade out-a, vmes pa še g. Hamzik vžge dvojno pedalko podobno kot pri komadu Manowarriors in predzadnje mojstrovine albuma je konec.



10. Hail, Kill And Die

Zaključni akt. Za to priložnost so Manowar oz. Joey DeMaio sestavili nekaj posebnega in sicer veličasten komad ki zaokroži delovanje benda, podobno kot so to leta 1988 ponazorili s skladbo Blood Of The Kings ki je z opevanjem takratnih šestih magičnih krogov zaključila odlično ploščo Kings Of Metal. Sedaj je magičnih krogov enajst in deset se jih pojavi že v prvi kitici. Druga kitica ponovno opozori da z Manowar ni šale ("We will arm the just and grind to dust those who deny our sacred right of glory and might, we shall survive"). Zadnja kitica pa po vrsti uporabi po en komad iz vsakega izdanega albuma in lepo zaokroži besedilo.

Tudi glasbena plat komada je prepojena z veličastnostjo v pravem Manowar slogu. Skladba se začne z rifom v 6/8 taktu in že to daje slutiti da se pripravlja nekaj mogočnega. Legendarni g. Adams začne odločno s prvo kitico brez podlage bobnov, ob refrenu vstopijo bobni in z drugo kitico še ritem (ta trenutek služi kot nalašč za uporabo pirotehnike na koncertu). Po drugi kitici se dvakrat ponovi refren in po prehodu je na vrsti g. Logan s še eno odlično solažo. Sledi tretja kitica in mogočen refren ki se štirikrat ponovi in s tem zaključi skladbo. Bolj kratko in jedernato kot ponavadi, a nič zato - komad je kljub krajši minutaži odlična slavnostna himna vsem Manowar stvaritvam in si zasluži končno mesto na albumu.



Jeklenega gospoda bi v Manowar diskografiji postavil na častno deveto mesto. Pred izidom sem se bal da bo zasedel zadnje, enajsto mesto, a me je zelo lepo presenetil in tako preskočil Warriors Of The World in Gods Of War. Plošča je enostavno dosti bolj metalska od prejšnjih dveh, tako glasbeno kot lirično. Izpade sveže čeprav Manowar niso izumili nobene tople vode (še sreča) in tudi zveni res tako kot da bi bila narejena hitreje kot ponavadi. Pred izidom so Manowar pripravljali še en album v stilu prejšnjega, (delovni) naslov je bil Hammer Of The Gods, a so si potem premislili, se vrnili nazaj na stara pota in posneli odličnega The Lord Of Steel. Produkcija je malo slabša kot smo je vajeni od Manowar, sploh od Fighting The World dalje je bila produkcija vedno zelo čista. Zanimivo da veljajo ravno prve štiri plošče ki imajo slabšo produkcijo za njihove najboljše - seveda zato ker je sama vsebina oz. ideja pomembnejša od produkcije. Nevem če je bil bolj umazan zvok nove plošče ustvarjen namerno ali pa so tokrat res bolj hiteli, ampak vsebina je boljša, bolj razgibana, zanimivejša, predvsem pa bolj divja kot na prejšnjih dveh albumih - in to največ šteje. Vokali so odlični kot ponavadi, kitare bi lahko imele malo boljši zvok ter tudi višjo glasnos oz. prisotnost in bobni delujejo mogoče nekoliko plastično ampak vseeno dobro opravijo svoje. Najbolj nenavaden zvok na albumu ima bas kitara. Kako točno je Joey dobil tak zvok nevem, mogoče je signal peljal preko desetih lampaških glav navrtih do maksimuma ali pa uporabil kakšen (pre)hud overdrive oz. fuzz pedal, v bistvu pa me niti ne zanima toliko. Ob prvem poslušanju sem se čudil in obžaloval ta novi zvok saj sem velik ljubitelj njegovega zvoka s starejših plošč (lep primer je album The Triumph Of Steel), a že ob drugem poslušanju sem se navadil oz. ugotovil da se tak jebiveterski zvok prav prilega k divjemu in kaotičnemu vzdušju ki ga oddaja ta album. Plošča pač je to kar je, nekomu bo izjemno všeč, nekomu sploh ne, spet tretjemu bo OK a nič posebnega itd. Sama po sebi bi bila verjetno ocenjena z oceno (zelo) dobro, ampak glede na to kam je sedaj, ko je že veliko Manowar fanov obupalo nad možnostjo vrnitve k staremu stilu, padla oz. priletela, ji z moje strani podeljujem čisto odličje. Manowar, hvala za krasno presenečenje v obliki odličnega novega albuma ki ga bom z velikim veseljem poslušal še neštetokrat!



Gašper Fatur, 22. junij 2012, Ilirska Bistrica

Petek, 26. oktober 2012 - Zlin (Češka). Ve se, gre se!

Zanimivemu Gasperjevemu vprasanju, kaj cuti, kdor jih je poslusal pred letom 2000, skusam odgovoriti.

Edited by KILL YOUR IDOLS - 30.Aug.2012 at 14:47

Gašper Fatur wrote: Zanimivo za prebrat, hvala za prispevek. Kje si zvedu za Manowar leta 1982, v kakšni reviji mogoče ali po ustnem izročilu? Malo težko verjamem da si že pri 12-ih letih kupil Battle Hymns ploščo, razen če te je kdo od starejših napotil, svaka čast če si jo res.

To od Rossove protiutezi Joeyu si lepo povedal.

Edited by KILL YOUR IDOLS - 31.Aug.2012 at 09:06

Evo, da še jaz navržem par svojih kot old school fan...
Moj prvi Manowar komad je bil Carry On in je posledično še vedno top 5 Manovar komad zame. FtW plata je tudi posledično baza, s katere sem štartal. Kmalu zatem me je je obsedla plata KoM, mislim, da sem jo poslušal nonstop vsaj eno leto, skupaj s FtW seveda. Čeprav je FtW smešno kratka, so tu legendarni komadi ala Violence and Bloodshed, Holy War, seveda Defender itd. KoM vsem jebe mater, Wheels of Fire, Heart of Steel, Blood of the Kings in legendarna naracija Warrior's Prayer. Da ne govorim o legendarno bolnem Ericovem vreščanju v skoraj vseh komadih. Še bolj old school fani so se pritoževali nad preveč spoliranim zvokom teh dveh plat-dvojčkov, ampak meni to ustreza, ker hočem met na platah dober zvok!!! Baje je Joey tle začel uporabljad drum mašino in posledično Scottov prvi odhod...
Pol sem šel nazaj v zgodovino in nabavu prve štiri plate. BH mi je bila instant hit, kar dobra besedila (Vietnam, sociala, bikerstvo, metal, nastanek benda in zametki srednjeveškega in viking metala). Prvi 4je komadi so bl hard rock sicer, sam sekajo.
IGR ne morem prebavit. Kaj hočem, sam Warlord mi je najboljši komad. Dobri so mi še Gates of Valhalla, Revelations in Gloves of Metal z legendarnim spotom . Hatred pa mi je najdolgočasnejši komad v zgodovini metala evah!!! Enostavno prepočasna plata in konc.
HtE živa legenda. Blood of my Enemies, Each Down I die, kaj bi sploh našteval. Edin Joey mora zamorit z Black Arrows....
In še plata dvojčica, SotH, malo manj popolna od HtE, še vedno neverjetna. Zakon sta mi oba rockerska komada na začetku, pol pa še The Oath, Mountains in Guyana. Jebem ti Thunderpick, Joey!!!
Pol sem čakal in čakal, in dočakal ToS z živaljo Rhinotom na bobnih. Mislim kva!!!! Na zadevo sem svršaval od tu do večnosti. Moji kolegi, k so začeli tm v tistem času rejvat, so se neskončno palili na oba hitra double kick dela v Achillesu. meni pa so trgali vsi ostali komadi razen Burning. In zverina Eric!!! Neverjetna vokalna predstava...
Z LtH sem se razveselil bolj kitarskega zvoka in se razžalostil Scottovega povratka. Return of the Warlord je bil soundtrack mojega študentskega življenja.. Plata se je vrtela non-stop, sam če zdaj pogledam nazaj, je bla to bl posledica štiriletnega čakanja, mojega takratnega fanboisma in pomanjkanja kvalitetnega metala. Še vedno pa rad v avtu odvreščim The Power. Tle pa je tudi začetek enoličnega (računalniškega) bobnanja, predvsem v hitrih komadih (Outlaw, The Power, zaključni trio na WotW, King of Kings etc)
WotW je bil v času izida največje razočaranje mojega (v smislu glasbe) življenja... Po časovni distanci sicer znam cenit ene komade (Call to Arms, Hand of Doom...), ampak to ni to.
GoW... Kar je blo na Sons of Odin EPju je kul, Kings of Kings en boljših komadov sploh, kaj je hotu Joey s psevdo in predvsem amaterskimi orkestracijami, pa ve sam on. Par komadov res dobrih, drugač pa polom.
TitS EP mi je bil kul. Vse skupaj je uničla skompresirana hiper produkcija in res že smešno posneti bobni. Novi komadi so dokaj OK, muska bl riffovska, napoved veličastne Asard sage v sodelovanju z enim švabskim fantazijskim piscem........nas privede do...
LoS, smeha polna skleda. Vidim, kaj je Joey hotu s svojim bas zvokom (zvok s tastarih plat), ampak je žalostno propadu, blede kitare in enolično Donnijevo (al sprogramirano) bobnanje. Eric pa se je povsem zgubu. Mislim, da na tej plati prvič slišimo klasično dvoglasno petje z Ericove strani, bolnih screamov ni več, škoda, škoda. Righteous Glory izstopa, res dober komad, pa El Gringo kot res melodičen hit singlić. Mislim, da se je Joey skregal s Švabom glede Asgarda in potem na hitro spacal nekaj skupaj, ker bi ga drgač fani linčali...
Problem je, da Joey kreativno ne spusti nobenga zravn in rabi kimavce. Ross to ni hotu bit in Scott tudi ne. Kreativno je Joey že desetletja na psu, kar se vidi v enostavnosti sestave komadov, ritmične podlage in basovskih linij in zatrtosti kitaristov in seveda razmikih med albumi. Skrivnost je tudi, kaj se je dogajalo s Scottom po KoM in 2008, ko je kao šel iz benda zaradi tragedij v družini. Kot je zatrdil v svojem zadnjem intervjuju, je bilo z njegovo družino vedno vse OK, za ostalo pa da je treba vprašat Joeya.
Aja, pa Joey je baje blokiral objavo dueta Eric Adams - Sarah Brightman Where Eagles Fly http://www.youtube.com/watch?v=GK9h8oKkN4g na njeni plati 2003. Baje je komad napisal Joey, pol pa se je zapletlo pr dnarju.
Joey - cash grabbing scum...

Madafaka je napisal v bolj nabruseni obliki (in hudobnejsi), kar sem jaz bolj milo.

Trije imamo že karte in gremo 26. oktobra v Zlin na MANO-FUCKIN'-WAR, en plac v avtu je še fraj, če koga zanima.

Gud ol' dejz:

rekli so da je drugače/ponovno masteriziran.

zakaj pa?