ČETRTEK, 16.04.2015 Kadilnica Of Death: Lene Kosti (Si), Underground (Si)Orto Bar Grablovičeva 1, Ljubljana
Začetek koncerta ob 20:30!
Cena vstopnice: 4 €
Za obiskovalce s KOD člansko izkaznico je vstopnica brezplačna!
Metal večer v Kadilnici Of Death od 20h do 4h!
LENE KOSTI SE VRAČAJO!
Po drastičnem prestrukturiranju zasedbe leta 2012 so Lene Kosti,
legendarni slovenski heavy metal band, katerega začetki segajo v daljno
leto 1978, lansko poletje znova vstale iz grobov in si pretegnile
sklepe. Skupina je tako v letih 2013 in 2014 odigrala nekaj zelo
uspešnih koncertov, zdaj pa bosta brata Kavaš mrtvaški ples končno
pripeljala še v Orto Bar, kjer fante publika vedno dobro sprejme.
Da pa Lene Kosti niso tako lene, kot bi morda dalo misliti njihovo ime,
poleg udarnega heavy metala, ki se jim pretaka po žilah, skrbi tudi
mladostna vokalna okrepitev v obliki odličnega frontmana Jana Tehovnika
iz zasedbe Pyroxene, ki ste si jo lahko na odru Orta v okviru Kadilnice
Of Death ogledali že januarja letos. Peterica, ki jo dopolnjujeta še
Janez Dagarin – Dago na bas kitari in Vladimir Janež na bobnih, pa tudi
glasbeno ni lenarila, zato se lahko na koncertu nadejate posebnih presenečenj v obliki lepega nabora novih komadov ter nekaterih neizdanih, iz naftalina pobranih skladb, ki so nastale na samem začetku poti Lenih Kosti in jih publika ni imela prilike slišati že nekaj desetletij!
Za udarno dozo mladostne energije bodo v vlogi predskupine poskrbeli sežanski mladci Underground,
ki bodo letošnjega aprila praznovali svojo drugo obletnico delovanja.
Gre za skupino, ki prisega na prvovrstni old school heavy metal in
le-tega tudi nadvse suvereno zastopa, kar dokazuje tudi njihov lani izdani demo.
Vsekakor obvezen koncert za vse ljubitelje pristnega starega heavy
metala, ki mu posebno noto in status daje tudi sam termin, kajti odvil
se bo v obdobju tradicionalnega Orto Festa! S koncertom v zgornjem nadstropju lokala začnemo že okoli 20:30, tako da ne zamujajte!
LENE KOSTI
Bio:
LENE KOSTI – ZGODBA O GLASBENEM POTOVANJU, DOLGEM 35 LET
Med prebiranjem domačih in tujih glasbenih revij, časopisov in
internetnih strani lahko le malokrat zasledimo, da kakšna rock skupina
obstaja dlje kot petindvajset ali morda trideset let. To praviloma
uspeva zgolj tistim zanesenjakom, ki imajo muziciranje in vse, kar spada
zraven (ustvarjanje, nastopanje pred publiko ipd.), resnično radi in si
življenja brez glasbe ne znajo predstavljati. Ob poplavi različnih
izvajalcev, ki jim gre v prvi vrsti za zaslužek, manj pa se posvečajo
kvaliteti (tako na slovenskih kot tujih odrih), je podatek, da rockerji,
združeni v skupini Lene kosti (v njeni dolgoletni zgodovini so jo
označevali z enkrat bolj, drugič manj posrečenimi pridevniki – rock,
blues, rhythm'n'blues, hard rock, heavy metal, drink metal ipd.), ki je
nastala v ljubljanskem naselju Nove Jarše, trga strune, opne in glasilke
(ob nekaj krajših prekinitvah) že vse od davnega »predfosilnega« leta
1978, zares fascinanten (kar velja tudi za dolžino tegale stavka!). (Če
omenjeno letnico ponazorim plastično – Led Zeppelin in Sex Pistols so
bili tedaj še zelo aktivni, pa tudi John Lennon in Bon Scott sta še
dokaj veselo prepevala.) Lene kosti svojo glasbo najraje opredeljujejo
kot tršo različico boogie rocka, ki jim je zlezel pod kožo še preden so
jih zategnjene učiteljice (pardon, tovarišice) pri glasbenem pouku
začele daviti z Wagnerjem, Bachom in Jakobom Petelinom Gallusom (nikoli
ne bom doumel, zakaj smo se v osnovni šoli smrkavci morali piflati
večini nerazumljivo klasiko, šele na gimnaziji pa vsem razumljivo
popularno glasbo 20. stoletja, kamor seveda spada tudi rock in njegove
številne izpeljanke?). Diskografija Lenih kosti je sramežljivo skromna
(obsega le nekaj naslovov), kar pa niti ni pomembno, saj se prvinsko
bistvo njihovega ustvarjanja in izvajanja udejanja na nastopih, za
katere skupina dejansko živi in kjer občestvo lahko kljub pospešenemu
srčnemu utripu uživa ob neusmiljenem, skoraj že apokaliptičnem tempu,
začinjenim z vročim prasketanjem naelektrenih kitar. Na repertoarju
benda boste zaman iskali monumentalne vesoljske himne v stilu Pink
Floydov ali dolgovezno in brzinsko nabijanje kitar, kakršno so nam v
osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja tako radi
prezentirali razni Malmsteeni in Satrianiji, da solzavih melanholij a la
Bon Jovi sploh ne omenjam. Njihov pristop k glasbi je jesen, glasen in
boleče enostaven – ritem sekcija (bobnar in basist) predstavlja
lokomotivo »Rock'n'roll traina«, na katerem oba kitarista, vsak v sebi
svojstvenem slogu, skrbita za zanimivo prepletanje poskočnih riffov in
solov, zmiksanih v »globalno žuraški Orient express«, ki ga pevec
hvaležno nadgrajuje s »Transsibirskimi« notami in zvoki (Russian girl). S
tem (že ničkolikokrat preverjenim) pristopom nam živahni veterani na
navdihujoče energičnih nastopih (kljub njihovim nikakor ne več rosnim
letom!) na najlepši možni način vedno znova dokazujejo, da ima stari
dobri rock še veliko za povedati. Doživetje (bolje rečeno – preživetje)
norega stampeda, imenovanega Lene kosti, ti omogoča, da v vseh kotičkih
svojega pretresenega drobovja začutiš, kaj je srž pravega rock'n'rolla:
peklenski ritem, živalska prvinskost (Animal) ter udarnost, ki ob
izjemnih kitarskih vložkih in zanimivih tekstih skupine zagotavljajo, da
pod odrom nikomur ne bo niti za trenutek dolgčas (»I know, it's only
rock'n'roll, but I like it!«).
Lene kosti so boogie rock tolpa, ki ne komplicira in se ne trudi
izboljšati ponorelega sveta, v katerem živimo, temveč ga skuša s svojo
pozitivno energijo že 35 let zgolj popestriti. To jim na originalen in
iskren način uspeva s pomočjo zvestih privržencev (nekateri jih na
nastope spremljajo že od samega začetka) in »privilegija«, da jim glasba
predstavlja predvsem užitek in veselje, za katerega se je kljub
dejstvu, da so vanj vložili ogromno finančnih sredstev, ki se jim nikdar
ne bodo povrnili (kar je v rock glasbi pri nas stalen in boleč pojav),
vredno potruditi. Člani benda tako z dobro voljo, iskrivostjo in
poštenim odnosom do dela kljubujejo vsem krizam in vsakič znova
potrjujejo modro misel pokojnega alpinista Nejca Zaplotnika: »Kdor išče
cilj, bo ostal prazen, ko ga bo našel. Kdor najde pot, bo cilj vedno
nosil v sebi!«.
OBDOBJA LENIH KOSTI : KAMENA DOBA
Našteti vse glasbenike, ki so vsaj kratek čas delovali v skupini, bi
bilo Sizifovo delo, saj se jih je zvrstilo kar nekaj, predvsem na samem
začetku njihovega delovanja. Med predstavitvijo obdobij bodo nekateri
omenjeni, mnogi ne, prav vsem pa se Lene kosti za sodelovanje iskreno
zahvaljujejo, saj so v skupini pustili neizbrisen pečat. Brez njih ne bi
bilo tako zanimivo in zabavno, bend pa ne bi postal to, kar je danes. A
pojdimo lepo po vrsti kot so na rokah prsti:
Lene kosti uradno obstajajo od leta 1978, vendar pravi začetki segajo še
dlje v preteklost, torej v čas, ko je brundal in se basal s hamburgerji
(in še s čim) Elvis Presley. V Novih Jaršah (ali New Jerseyu, kot
ljubkovalno imenujejo ljubljansko »spalno« naselje domačini) se je
zbirala širša skupina mladih in nadobudnih rockerjev, ki so na vsak
način želeli čim prej priti do inštrumentov, da bi lahko začeli
preigravati pesmi svojih najljubših skupin – Beatlov, Stonesov, Status
Quo, ZZ Top, AC/DC, Nazareth, Uriah Heep, Aerosmith, Slade, Sweet in
Hawkwind. Tudi Suzy Quatro in danes osovraženi Gary Glitter sta se
znašla na tem seznamu. Fortuna je njihovo močno željo uslišala in ko je
prvi med njimi (Zvone Kralj) prišel do omembe vredne vsote denarja, jo
je »vložil« v glasbeno opremo. Izoblikovala se je ožja skupinica
nadarjenih in vztrajnih mladcev, ki je najprej v kletnih prostorih
Igorja Kremenška, kasneje pa v kleti Giovannija Kavaša začela
postavljati prve prave temelje kasnejši zasedbi. Oprema je torej bila,
prostor za vaje tudi, postava in ime banda pa še nista bila izbrana. Med
imeni sta bili v ožjem izboru »The Spiders« in »The Volts«. Giovannijev
mlajši brat Marjan - Marc si je neskončno želel igrati kitaro, zato je
vse več časa preživljal v njihovi kleti, kjer se mu je kmalu pridružil
sošolec Janez Dagarin – Dago, s katerim sta imela tudi prvi javni (bolj
razredni) nastop v osnovni šoli Jožeta Moškriča. Klet, kjer so se skoraj
vsakodnevno zbirali, je kar pokala po šivih, saj so se fantje (razen
Igorja in Giovannija) kar tepli za mesto v bendu, pa tudi dekleta so tja
rada zavila.. Največkrat je za bobni sedel Igor Kremenšek, Giovanni
Kavaš je preigraval solo, Marc Kavaš ritem kitaro (kasneje sta vlogi
zamenjala), pel pa je vsak po malem, medtem ko se »mesarsko klanje« za
mesto basista še vedno ni končalo. Kadar ni bilo v bližini Igorja, se je
za bobne zelo rad »pretihotapil« Iztok Perko – Animal, kasnejši
dolgoletni bobnar skupine. Ko je Igor skupino zapustil (ter na ta način
»ustoličil« Animala) in je vlogo basista dokončno prevzel Janez Dagarin –
Dago, pa je bilo sestavljeno jedro benda, ki se je (z izjemo Animala)
kljub prekinitvam in zamenjavam obdržalo do danes. Sledile so vaje, vaje
in še enkrat vaje. Takrat so fantje predstavljali nekakšen slovenski
odgovor na britansko skupino Status Quo, zato so v svoj repertoar
vključevali tudi precej njihovih pesmi (ki jih je praviloma odpel Dago).
Giovanni je lepega dne iz Maximarketa, kjer je delal med počitnicami,
prinesel domov leseno reklamno tablo za žepne nožičke, na katerem je
izstopal napis »Lazy Bones« in bend je dobil novo, lepo zveneče ime (ki
pa so ga kasneje, v duhu tedanjega časa, poslovenili). Lene kosti so,
vsaj kar se zamenjav članov tiče, imeli res burno zgodovino. Začelo se
je leta 1979, ko je Giovanni odšel na služenje vojaškega roka. Ker so
bili nekateri nastopi dogovorjeni vnaprej, so bili Marc, Dago in Animal
prisiljeni v letu in pol zamenjati kar nekaj kitaristov. Ti so
predstavljali zgolj nadomestilo za Giovannija, ki je imel v bendu
rezervirano »stalno članstvo«. Za njim je odslužil vojaščino Animal.
Leta 1983 je iz JNA prejel vpoklic tudi Marc. Da služenje vojaškega roka
ne bi na bend (časovno) vplivalo preveč negativno, se je, istočasno kot
Marc, prijavil še Dago. Po njuni vrnitvi so se, predvsem zaradi vpliva
skupin kot so AC/DC, Judas Priest in Saxon, usmerili v trše ritme. Dago
se je osredotočil na vokal, zato ga je na bas kitari zamenjal Dare
Brenko, kar se je kmalu izkazalo za odlično kombinacijo. Kljub temu pa
so se začela pojavljati prva trenja, saj naj bi po mnenju ostalih članov
Dago vse več časa in energije namenjal »reševanju tekočih vprašanj«,
kar (kot tudi sam priznava) ni bilo daleč od resnice. S tem dogajanjem
sovpada zanimanje tedaj izjemno priljubljenih Pankrtov za Marca, ki se
jim je malce kasneje tudi pridružil in sodeloval do razpada leta 1988.
Delovanje matičnega benda pa zaradi pogostega sodelovanja članov z
drugimi skupinami ni bilo ne tedaj, ne kdaj pozneje, niti najmanj
ogroženo.
BRONASTA DOBA
Prvo večjo spremembo pri Lenih kosteh je pomenil prihod pevca Milana
Krušiča leta 1985. V bend je vnesel novo energijo in od tedaj njihove
pesmi zvenijo trše, ritmi pa so postali še bolj brezkompromisno hitri.
Nastopi so se vrstili drug za drugim, koncertirali so doma in na tujem.
Takrat so nastali tudi njihovi prvi studijski posnetki, ki so kasneje
izšli pod imenom »Demo 1985-87«. To obdobje je najbolj zaznamovalo divje
in neprekinjeno »nabiranje kilometrine«. Kljub plodnemu sodelovanju in
vse večji priljubljenosti (ali pa prav zato) so se v skupini začela
razraščati vse večja nesoglasja, ki so leta 1987 privedla najprej do
Daretovega, leta 1988 pa tudi do Milanovega odhoda. Iz tistih časov so
nam v zelo lepem spominu ostali enkratni in odlično sprejeti nastopi
pred Domom španskih borcev, pred Metalko, v Križankah in v Novih Jaršah
(Ljubljana) ter v Gornji Radgoni, v Borovnici, na Vrhniki, v Lendavi, v
Šentvidu, v Izoli in v Žusterni, če naštejem le nekaj najbolj odmevnih
in (zlo)glasnih.
ŽELEZNA DOBA
V skupino se je vrnil basist Dago, ki pa ni želel prevzeti vloge
vodilnega pevca, zato je bend razpisal avdicijo. Najbolj jih je
prepričal markantni Bobi Govedarica iz Kopra, ki si je prej zelo
invazivno uničeval glasilke v koprski skupini Delirium. »Vklop« je bil
takojšen in Lene kosti so se, napolnjene s svežimi idejami in novim
zagonom, že po nekaj vajah podale nazaj na odre. Kot zanimivost naj
omenim, da so bile njihove vaje vedno nekaj posebnega, saj so bile
javne. Vadili so namreč v prostorih Krajevne skupnosti in vrata so bila
odprta vsem. To je imelo kar nekaj pozitivnih učinkov, npr. na zbijanje
treme pred javnim nastopanjem (ki je v manjših dozah sicer dobrodošla)
ali na uspešno osvajanje lokalnih mladenk, predvsem pa so pri nastajanju
novega materiala vedno dobili takojšnji odziv - feed back publike (pri
tem so se zgledovali po skupini ZZ–TOP). Bilateralnosti javnih vaj se
vsi v bendu spominjajo z veliko nostalgije, saj nobena ura v nobenem
pogledu ni bila niti dolgočasna niti izgubljena. V dobrem letu se jim je
nabralo dovolj novega materiala za naslednjo (tedaj še) kaseto. Posneli
so jo v rekordno kratkem času, kljub osupljivemu in zelo nazornemu
dejstvu, da je v trgovini, ki se nahaja v neposredni bližini studia, po
njihovi zaslugi v tistih nekaj dneh pošla vsa zaloga znane žgane pijače.
Tonski mojster, ki je bil vajen »vsega hudega« in je naivno mislil, da
je doživel že »vse«, saj je sodeloval s praktično vsemi, ki na slovenski
sceni kaj pomenijo, kar ni mogel dojeti, od kod Lenim kostem toliko
energije, rutine, žeje in želje po neprestanem žuranju, zato je o
njihovih »neponovljivih dogodivščinah« med snemanjem posnel še »domači
horror rockumentarec« z naslovom »Too much!!!«. Raritetni kasetni
izdelek (kasneje CD) »Park bar« je izšel leta 1990 v samozaložbi in
takoj postal relikvija za vse prave fane skupine. (Kar se slednjih,
namreč zvestih privržencev, tiče, še to - brez njih Lene kosti gotovo že
zelo dolgo ne bi več obstajale, saj se je ravno njim (poleg družin
glasbenikov, seveda) treba zahvaliti za dolgoletno delovanje benda, kar
njegovi člani vedno znova še posebej poudarjajo.) »Park bar« je skupina
promovirala po vsej državi, odziv publike pa je bil fantastičen. A konec
leta 1991 je spet »počilo«.
SREDNJI VEK
Bobi se je sklenil pevsko upokojiti, zato so fantje začeli pogledovati v
smeri Milana Krušiča, ki je vmes pel pri zasedbi Turbo. Milan se je
odzval in vrnil k Lenim kostem, ne dolgo za tem pa je »zavrelo« Dagotu
(menda je na to imela precej vpliva neka plavolaska). Zamenjavo zanj so
našli v Davorju Kastelecu, zelo cenjenem, šolanem in vsestranskem
glasbeniku, ki se mu je pridružil še klaviaturist Danilo Marinovič
(zanimivo je, da je Dago tedaj zasedel Davorjevo mesto v skupini Rock
Maestro). Bend je sicer s polno paro deloval naprej, a kaj, ko sta nova
člana zaradi različnih pogledov na glasbo kmalu odšla (za krajši čas je
namesto Davorja vskočil še Dare Brenko). Lene kosti so si vzele daljši
»time out« za razmislek, nato pa po nekaj avdicijah izbrale basista
Zorana Vajsa in kitarista Zorana Čegeca. Ta izbira je bila dokaj
nenavadna, a posrečena, saj so bili po novem v bendu kar trije odlični
kitaristi, kar je le še dodatno poudarilo že tako unikaten zvok skupine.
Po slabih dveh letih se je izkazalo, da so postranske obveznosti
nekaterih članov benda in osebnostne razlike le prevelike. Najprej je
odšel kitarist Zoran, nato basist Zoran, potem pa sta jima sledila še
bobnar Animal in pevec Milan. Marc in Giovanni sta našla novo
»zaposlitev« v skupini Requiem.
Ključni člani Lenih kosti so zelo radi sodelovali z drugimi skupinami:
Milan - Pomaranča, Turbo, Agropop, Marc – Pankrti, Requiem, Giovanni –
Requiem, Dago – A la mode, Johnny Guitar, Rock maestro, U' redu, Moj
Boogie band, Ljubljanski zmajčki, Animal – Johnny Guitar, Ljubljanski
zmajčki. Basista Davor Kastelec in Zoran Vajs se z glasbo ukvarjata
profesionalno in sta delovala že v nešteto bolj ali manj znanih zasedbah
(Davor npr. ni le organiziral koncerta legendarne skupine Uriah Heep v
Sloveniji, ampak je z njimi tudi igral klaviature).
Lene kosti so se ob zatonu svojega »srednjega veka« počasi in (zanje)
nenavadno tiho (»došao je tiho i ušao u legendu«) pogreznile v
nekajletno zasluženo mirovanje. Kdor ne počiva, ta ne uživa. Na
inštrumentih pa se med tem seveda ni nabiral prah, temveč kvečjemu
patina.
NOVI VEK
Fantje so, kot rečeno, mirovanje benda izkoristili za sodelovanje z
drugimi zasedbami, kar pa jih ni oviralo pri ustvarjanju novega
materiala za matično skupino. Po (pre)dolgem odmoru so se ponovno zbrali
ustanovni člani Giovanni, Marc, Dago in Igor Kremenšek, ki je zamenjal
bobnarja Animala, saj se je ta med tem odselil v Avstralijo. Enega od
nastopov je z Lenimi kostmi »oddelal« tudi Giovannijev in Marcov nečak
Matej Kavaš (sicer solo kitarist skupine Elektrika), kar je dokaz več,
da ima družina glasbo v krvi. Leta hitro bežijo in na lepem so se
zavedli, da je od nastanka benda minilo že trideset let, kar je bilo
seveda treba primerno glasno proslaviti in odločili so se, da bodo to
storili s koncertom na »domačem terenu« - torej v Novih Jaršah, kjer
imajo tudi najzvestejše privržence. Sredi koncerta so med publiko
opazili pevca Milana in ga povabili na oder, da je zapel eno njihovih
največjih uspešnic »Russian girl«. Ni minilo dolgo in »frontman« Milan
se je ponovno znašel za mikrofonom. Po nekem »jako skrivnostnem«
periodičnem ključu (beri - osebnem neujemanju) so »zlobne sile noči« (ni
ime benda!) spet pogoltnile Dagota, ki ga je nadomestil sin basista
Dareta (kri ni voda!) Gregor Brenko. Lene kosti so ponovno krenile po
poti neusmiljeno udarnega nabijanja riffov in kmalu se je izkazalo, da
je tempo za Igorja prehud, zato je skupino sporazumno zapustil. Z novim
bobnarjem Miho Nedohom so se zaprli v studio in leta 2010 je izšel
ultimativni in dolgo pričakovani album »Do or die«, ki je razorožil tudi
največje dvomljivce. Kljub temu, da so novi izdelek več kot uspešno
promovirali na številnih koncertih, so v kratkem času izgubili basista
Gregorja, ki ga je zamenjal Aaron Černatič in bobnarja Miho, ki ga je
nadomestil Rok Večerin. (Težko dojemljivo dejstvo je, da številne
zamenjave med člani nikdar niso oslabile njihovega delovanja, nasprotno -
kaže, da jim ravno »sveža kri« daje prepotrebno energijo za novo
ustvarjanje in glasbeni razvoj.) Dve leti po izdaji ploščka »Do or die«
je nastopil čas za naslednji album. »Penetrator« je ugledal luč sveta
leta 2012, »komadi«, s katerimi je besno naskočil in predrl še zadnjo
nedolžnost naših bobničev, pa zvenijo (da, možno je!) še trše kot kdaj
koli. Večina kritikov je mnenja, da gre pri tem izdelku za visoko
kvaliteten in polnokrvni heavy metal v njegovi najboljši izdaji, ki
poslušalcu (izjema je le pesem Tears of sadness) ne dopušča niti
najmanjšega oddiha. Dobri vokali, virtuozno odigrani kitarski vložki,
dinamično bobnanje in vrhunska produkcija album definitivno umeščajo ob
bok najboljšim tovrstnim svetovnim kreacijam. Lene kosti se tudi v tem
obdobju niso izneverile praksi sodelovanja z drugimi glasbeniki. Med
»ogrevalnim grmenjem« za nemške metalce Grave Digger so združili moči z
velemojstrom na kitari Mannijem Schmidtom, ki je nastopil kot njihov
častni gost. Za »Penetratorjeve strastne potrebe« pa je v pesmi Spread
your legs svoje vokalne bravure prispeval basist zelo cenjenih Primal
fear - Mat Sinner. Na promocijskih koncertih za album je bilo prvič moč
opaziti deljene reakcije publike, ki so le dokončno potrdile, da se je
glasba Lenih kosti že krepko oddaljila od prvotnega boogie rock stila in
se začela odkrito spogledovati z neprimerno bolj (pre?)divjimi heavy
metal ritmi, kar je imelo precejšen vpliv predvsem na njeno melodičnost.
To ni ostalo brez posledic, saj se Giovanni po eni strani z novo
glasbeno usmeritvijo ni popolnoma identificiral, po drugi strani pa
zaradi »nemogočih delovnih pogojev« ni videl več nobene možnosti za
nadaljnje sodelovanje z Milanom, zato je vajeti benda prepustil Marcu.
Ta je nekaj časa še pogumno vztrajal, a se naposled po krajšem
razmisleku tudi sam odločil za prekinitev vseh odnosov z Milanom in se v
tem pogledu »bratsko« pridružil Giovanniju. Nadomestilo za Giovannija
so našli v Edinu Sabljakoviču, za Marca pa v Janu Prosenu (ex Down
Patrol). Brez originalnih članov Lene kosti pod tem imenom seveda niso
mogle obstati prav dolgo (podobno, kot če bi AC/DC ostali brez bratov
Young – Angusa in Malcolma). In res - ne glede na to, da sta Giovanni in
Marc (pre)ostalim po dogovoru dovolila uporabo imena za določen čas, se
je postava razšla takoj po odmevnem koncertu legendarnih Accept v
ljubljanskem Kinu Šiška, 25. oktobra 2012, kjer je nastopila kot
predskupina. Milan je po koncertu vehementno objavil, da se na ta datum
veže dokončno slovo Lenih kosti, a se Giovanni in Marc s to enostransko
izjavo nikakor nista strinjala. Vest sta nemudoma demantirala in
navezala stik s tretjim ustanovnim članom benda, Dagotom, ki je na njuno
(katero po vrsti že?) povabilo odgovoril po kinološko: »Lassie se
vrača!«.
SODOBNOST
Častni dogovor, sklenjen in potrjen s »krvno prisego večnega tria«,
predvideva in zahteva, naj se Lene Kosti de facto sestavijo na novo,
glasbeno pa nekoliko ublažijo in čim prej vrnejo v prvotne smernice
energičnega boogie (hard) rocka! V to, da jim bo (ponovno) uspelo, ne
gre niti najmanj dvomiti, saj so si fantje (danes že možje) v dolgih
letih nabrali ogromno izkušenj, tako na glasbenem kot tudi na
življenjskem področju. Dosegli so tisto zrelost, ki bi jim jo morali
zavidati vsi mladi in nadobudni glasbeniki. Rutina, znanje in kilometri,
ki so si jih prigarali na koncertnih odrih doma in v tujini (Avstrija,
Madžarska, Hrvaška, Bosna, Srbija), jim zagotavljajo svetlo prihodnost,
zato bodo stari mački vse priložnosti, ki se jim bodo ponudile, gotovo
znali izkoristiti sebi in svojim privržencem v prid. Giovanni, Marc in
Dago so 22. junija 2013 praznovali 35-letnico(!) delovanja svoje »še
vedno dobro stoječe firme« tako, kot se spodobi za tako častitljivi
jubilej – z velekoncertom na nogometnem stadionu Gančani, v Prekmurju.
Da je bilo nepozabno in divje, se ve, odgovor na vprašanje, kdo bo na
tej mega rockerski fešti držal v rokah mikrofon, pa je odkričal mladi, a
v nebo vpijoči pevec Jan »Teho« Tehovnik, ki svoje vrhunske vokalne
sposobnosti dokazuje tudi v rock skupini Pyroxene. Lenim kostem se je
pred kratkim pridružil še prekaljeni bobnar Vlado Janež, ki je z Dagotom
sodeloval že v blues skupini Moj boogie band, še prej pa je s
pretanjenim občutkom za ritem »nažigal« pri mnogih zasedbah in pevcih
(npr.: Nedi Ukraden!). Vlado je prišel v zmagovalnem stilu »Veni, vidi,
vici« in se jasno in glasno vpisal med legende, saj je že na prvi skupni
vaji suvereno prevzel vlogo »prve ritem mašine«, na katero se skupina
lahko zanese z užitkom in neomajnim zaupanjem, ker ji z natančno
»kanonado« dovoljuje popolno ustvarjalno, odrsko in osebno izrazno
svobodo pri njenem nadaljnjem glasbenem ustvarjanju.
Od 16. do 19. avgusta 2013 so Lene kosti krenile na mini turnejo po
Madžarski. Najprej so nastopili v znanem rock klubu Cinema club v
središču Budimpešte, kjer so se fantje zaradi gneče v parterju komajda
prebili na oder in po koncu koncerta še težje z njega, naslednji dan so
zabavali nepregledno množico navdušenih turistov ob jezeru Rukkel-to
(prvič v zgodovini se je Lenim kostem zgodilo, da so nastopali sredi
belega dne, neposredno ob jezeru (na plaži) ter obkroženi s trumami
mladenk razgaljenih teles). Kot so zatrdili vsi člani v en glas, je bilo
doživetje nepozabno. Tretji koncert pa se je odvil v Szegedu, mestu na
jugu Madžarske, ki slovi po rockerskem vzdušju. Skupino so pričakali
izredno toplo, fantje pa so bili najbolj pozitivno presenečeni predvsem
nad odlično tehnično organizacijo in izvedbo nastopa: »Enostavno – vse
je štimalo!«. Lene kosti seveda niso odšli na Madžarsko »pobirat cash«,
saj se ve, da imajo tam še nižji standard kot pri nas. Njihovi nameni so
bili popolnoma drugačni - promoviranje svoje glasbe, navezovanje
glasbeno-poslovnih stikov (kar jim je uspelo čez vsa pričakovanja, saj
so jih že povabili na nekaj odmevnih rock festivalov) in seveda čista
zabava. Tudi slednje jim je očitno dobro uspevalo, saj se po njihovih
besedah že nekaj let niso toliko in tako nasmejali, kar dokazuje, da so
se kot ekipa, tako osebno kot tudi glasbeno, super ujeli.
PRIHODNOST
Lene kosti svojim zvestim privržencem (in vsem ostalim!) sporočajo, da
se jih še dolgo ne bomo znebili. Niti tedaj ne, ko bodo nastopali zgolj
po domovih za ostarele - a le ob matinejah med 9.15 in 9.30 - ter ob
pomoči zdravniškega osebja, ki bo skrbelo za njihove osnovne potrebe po
dializi, nikotinu, alkoholu, tabletih za prebujanje, bilobilu ipd.
Skratka – nikoli!!!
»KEEP ON ROCKIN' ! WE WISH YOU WELL AND GOD BLESS YOU!« (Lene kosti)
Lene Kosti @ Facebook
Lene Kosti @ YouTube |
UNDEGROUND
Bio:
Underground
is a heavy metal band from Slovenia. In their songs you can hear the
influences of Judas Priest, King Diamond and similar. Extreme range of
vocals and high falsettos, heavy riffs, harmonies and melodic solos, and
killer rhythm section, this is Underground! They are creating heavy
metal music from the 80's, but in their unique way. Their lyrics are
about horror, death and serial killers.
Underground @ Bandcamp
Underground @ Facebook
Underground @ YouTube |
|