Knjige 2: Judgement Day

Dva šepetata, nerazumljiv pogovor o bogve čem. Nemiren sem, težko bom zaspal. Predevam se z boka na bok, obležim na hrbtu, roko držim pod licem, da bi mi seno ne sililo v kožo in ušesa. Prižgal bi si cigareto, a vsi bi planili po meni: zažgal boš senik. Ne vedo, da še nikoli nisem zaspal z gorečo cigareto v rokah. Otresal bi previdno v škatlico vžigalic. Strokovno brezhibno bi ugasil v njej ogorek. Prepoved velja za nedisciplinirane, malobrižne ljudi, za razmišljence, za živčnike. In zaradi njih tudi za vse druge, take ko jaz, ki nikoli ne prevrnem kozarca s črnim vinom po belem prtu, nikoli ne spustim pepela s cigarete na snažna tla, ne pripadam vojski, ki okupira čisto tujo deželo. Nekomu sem nekoč posodil Tolstojevo Vstajenje; ko mi ga je vrnil, sem našel v knjigi tanko rezino salame in naokoli velike mastne madeže. Koliko je takih navideznih malenkosti, ki delijo ljudi v različne skupine. Recimo, kako nekaternikov prav nič ne moti, če nosijo na zavihkih suknjiča madeže od golaža.

»Vojaki, vsakdo med vami ima maršalsko palico v telečnjaku.« Na Sv. Heleni je Napoleon nategnil ženo svojega pribočnika in imel z njo otroka. Umrl je za rakom. Aleksander Veliki na pljučnici. Cezarja so zaklali. Kako bo umrl Adolf Hitler?

Recimo, da bi postal komandant bataljona. Pripravljam vojake za napad na postojanko. Razveselim se vsakega, ki je zdravo divji na sovražnika. Pa pride bledoličen špeglar in začne govoriti takole, kakor gre meni ta hip skozi glavo. Ali ga bom vesel? Če ga pohvalim, mi bo pokvaril moštvo v pol ure ali še prej, saj jih bo samo spomnil, kaj počiva nekje globoko v njih. In potem naj take dvomljivce vodim v napad na žične ovire, na strojnice? Cepali bi ko muhe jeseni. Defetist, paničar, filozof! Zakrivil si smrt tolikerih tovarišev! Pravzaprav jaz – ki sem ti pustil govoriti. Napad se je seveda izjalovil, umik se je spremenil v brezglav beg; in kaj zdaj? Se bomo predali – živi v roke sovražniku, ki nima v svojih vrstah defetistov, paničarjev, filozofov, čvekačev? Saj niso vsi oficirji sveta militaristi in bedaki. Kaj se torej zgodi z njimi v trenutkih akcije? Spremenijo se. Morajo se spremeniti.

kdor se razveseli jabolka, ima dvakrat več od njega ...

Legla je v nogavicah s pasom, v hlačkah in svetlo vijoličasti kombineži. Vroče je, umila se ni – razen rok in obraza – že od doma. Ali sploh hočem imeti Vesno? Ali samo moram izpolniti neko nalogo, ki sem si jo zadal? Hudiča, pa tako me je držalo, ko sem gledal, kako hodi pred mano. Lahko se uležem k njej, lahko se razigram, o, izdal me tisti bedasti klin še ni. Tole stvar pa le znamo.

Dobila je tisti lepi plodilni izraz v obraz, ko postanejo oči nekoliko pijane, kalne, z globinskim ognjem, ko se ustnice napno in se lahko usločijo kakor v muki in se izza ustnic zasvetijo zobje, ki bi ugriznili, v bledici so videti lica rdeča, ob nos pa ležeta dve črti, kakor od utrujenosti, ko se lasje zmršijo na poseben način, ko oseba izgubi poteze svoje fotografije in dobi praizraz čakajoče samice ...

Nemci držijo svojo staro mejo od Ljubljane dol ob Savi proti Zagrebu, na Kolpi so ustaši (pa Nemci zdaj, ko delajo ofenzivo). Ustaši? So strupeni, če so v veliki premoči, drugače se pa izmikajo borbi; najraje zasedejo kakšno srbsko, pravoslavno naselje in se izživljajo s »prekrščevanjem« – to je katoličanjenjem pravoslavnih. Hrvaški domobrani – to je nekakšna redna vojska, ti se malo spopadajo z našimi, na živce jim gre ustaška nadutost; od domobranov dobimo veliko orožja; je naših somišljenikov med njimi, da je kaj. No, potem gre črta nekako proti Reki in od Reke proti Ljubljani, to je tak trikotnik, kar precejšen sredi Evrope, ki jo imajo zasedeno Nemci, res.

Hitler se je videl v prvem letu vojne za božič v Moskvi, kjer se mu ne bo godilo tako kakor Napoleonu. Vse, kar se je skladalo s tem načrtom, je bilo prav in dobro in pozdravljeno, kar je pa temu načrtu ugovarjalo – je bilo na robu veleizdaje, gospod moj ... ja, ja ... Izmišljene dobre novice so bile odlikovane, dejstva so bila pa obsojena. In koliko časa je trajalo, preden se nam je to posvetilo? Še danes nihče natančno ne ve, koliko žrtev je bilo. V vojski se da izsiliti tu prodor, tam prodor, da se prisiliti zrešetano divizijo, da gre v nov napad, da se doseči celo, da se vojaška enota bije do zadnjega moža ... ne da se pa voziti brez bencina, ne da se streljati brez municije, ne da se živeti brez hrane, ne da se teči po blatu do kolen, ne da se marširati z zmrznjenimi nogami ... V toplo zakurjeni pisarni varnega bunkerja je vse to nerazumljivo. Pride komanda: jutri morate biti v Kursku, vi pa ležite v močvirni gmajni, komaj še sposobni za umik iz obroča. To so problemi, ne pa strah.«

Segel sem s prsti v hrastovo vejevje ... ki je postalo knjiga ... tisto, kar mi je poleg ženske najprivlačnejše na svetu ... pravzaprav ne knjiga; pisana, tiskana beseda, ki odkriva dno, pokrito z videzom; čar spoznanja; varljiva pijača; igra s spoznanjem je podobna ljubezenski; izzivanje, umik, vabljenje, beg, naskok, obkoljevanje, polaščanje, izguba; tako mislim, tako berem, tako se pogovarjam, tako jemljem knjigo za knjigo v roke; upanje, začaranje, zamislek, tehtanje, izguba, pozaba, novi spomin; nekje v neki reviji odkrijem misel nekega daljnega človeka ... ki mi je nekaj pojasnil ... V neki knjigi najdem stavek, ki bi ga jedel ... jedel ko slastno jed ... da, to je tisto! Tako se odkriva resničnost ... navdušuje, opijani ... ves svet zažari v novi luči ... zdaj zdaj se bo vse pojasnilo ... in čez čas spet »jovo na novo« ... beseda, knjiga lahko tudi odbija, vzbuja posmeh, lahko me ujezi ... Napihnjena knjiga je taka ko debela mogotnica v dragi obleki brez spolnosti ... Ta knjiga, izpisana v vejevju gozda, kjer še nikoli nisem bil in morda nikoli več ne bom ... je polna na pol razkritih skrivnosti nas vseh ... čutim jih, vem jih ne, a to je v tem trenutku dovolj. O tem z nikomer ni mogoče govoriti.

Mulovodec, ki hodi zadaj ob muli in ima roko vtaknjeno v rit živali, potegne roko ven, se prestopi na drugo stran in vtakne drugo roko v črevo, greje se in zraven spi.

Mehanika. Nekateri menijo, da je mehanika kraljica vsake znanosti. Obstaja celo mehanistični svetovni nazor, ki uči, da vse dogajanje povzročajo sile, da vse posledice mehanično nastajajo iz vzrokov – in da izven tega ni nobenega višjega, enotnega cilja. Stari mehanicisti so primerjali človeka z mehanizmom, ki tako deluje. Nazor sam je ostal nekje v minulosti, njegovi tihi (zavestni in nezavestni) pripadniki pa živijo naprej med nami kljub vsem teleologom, ki učijo višje cilje različnih vrst (tako v isti bitki lahko nekdo pade za cesarja, drugi za narod, tretji za državo, četrti za idejo, peti za Boga, za führerja, za revolucijo, za svobodo, za osvojitev sveta). Preživetje terja svojo mehaniko. Vojskovanje svojo. V učni knjigi smo brali: mehanika je (kot fizika) nauk o gibanju teles in vzrokih gibanja, o silah, ki gibanje povzročajo; nauk o ravnotežju se imenuje statika, nauk o gibanju – dinamika. Imamo statiko in dinamiko trdnih teles, tekočin, plinov.

Tam, kjer se pot prevesi, se je nekaj premaknilo, temne postave se prikažejo, obstanejo, ozirajo se naokoli. Potem se prestopijo naprej. Trije, zadaj še dva, in še eden, šest jih je. Prednja straža ali bočna patrulja? Mirko se izza brede postrani ozre k meni, odkimam. Če gredo mimo, naj kar gredo; da vidimo, kaj je zadaj. Sami ne bodo hodili po tej poti visoko v hribih. In že se prikažejo naslednji. Tiho stopajo. Razločno vidim njih oprave in orožje.

Ali se spominjaš obraza kuharja? A da je kuhar imel tudi obraz? Ne, ne; vse skupaj je bila prikazen. Želja. Blodnja. Sanje. Zdaj ne poka več blizu. Lakota ne črviči telesa. Zakadil si. In začutil – seveda – utrujenost. Legel bi na toplo peč. Potem bi začel misliti na ženske ... no, in tako rastejo želje iz izpolnjenih želja; Cezar se je namenil okronati za cesarja, pa so ga prej zaklali; zato se je Napoleon bolj skrbno obdal s policaji in gardo.

Ona je potujoče življenje, lepo obarvano po naravi, sladko in nagnjeno k gnitju, in ima v glavi veliko trdo pečko kakor mangov sadež. S sadežem kupiš tudi pečko, ki jo potem vržeš stran, na smetišče, kjer ne bo vzklila. Bila je dobra ko kruh in zabita ko noč; a kaj imaš od takih z diplomami treh fakultet?

V varni dolinici sva se hkrati spomnila, da morava urediti črevo in mehur. Bogve kdaj bo spet tako primerna priložnost. Računala sva na prste, kdaj sva šla nazadnje na stran. Nikakor se nisva mogla zediniti glede sranja. Stvar bo ostala nejasna tam nekje v meglenih snežavah velikega Mokrca. Jaz sem stvar opravil še kar z majhnimi težavami, tisto olivno olje v ribji konzervi je stvar pognalo naprej. Anton pa je imel zlato žilo. Bridko se je pritoževal čez naravo, ki mu je na eni strani telesne cevi dala piškave zobe, na drugi pa hemoroide. Jaz sem že sedel na skali in kadil droben zvitek z nekaj praški tobaka, on je pa čepel in stokal, vmes pa delal pripombe, ki niso imele nobene zveze s položajem. »Nobene knjige nisem stavil, da je ne bi prebral. Zmeraj sem upal, da najdem našega človeka v kakšni knjigi; pravega, resničnega Slovenca, takega kakor je, po svoje tečen, po svoje pa hecen.« Vprašal sem, kakšna mešanica je to? »Po eni plati beda, uradnik, pezde; surov in omejen hlapec; po drugi pa spet drugačen, težko je reči, kakšen. A spomni se: poleg Bosancev so bili kranjski Janezi najhujši šturmerji v avstrijski vojski; ker so pijanci, boš rekel, Kranjca nalij z rumom, pa gre nad hudiča; vraga! Nalij Laha, pa ga prime amore in canzone. Martin Krpan ni nikoli, to je uvožena pobožna povestica; je pa v Evropi malokje toliko mrtvih in seštihanih od noža ob sobotah kakor pri nas.

»Hrabrost in strahopetnost sta enako nalezljivi,« piše pisec o vojni, »to je tako, ko da bi prižigal svečo ob sveči.«

»Samo poglej, koliko sira se nabere za kožo ... narava ta aparat stalno maže ... misli, da ga bomo venomer rabili ... ne samo za scat ...