Knjige 2: Judgement Day

Vceraj sem po nekaj tednih in po krajših šusih uspel prebrat Solaris in se vmes dejansko vprasal kaj ce se Lem samo norcuje z dolgostranskim opisovanjem fenomenom morja like "kdo si bo lahko to predstavljal je mona ahaha" sploh z izrazi ki so mogoce plod slabega prevoda? npr. "dolgoni" "brzi" itd?

Prečital Zupanovo avtobiografsko Komedijo človeškega tkiva. 900 strani. Slaba dva meseca je bila z mano vsak dan. Kr traja, da se na Kindlu 1% gor obrne. Na dopustu sem dobil malo pospeška in napredoval 2-5% dnevno. Zakon čtivo. Tip je bil dežurni sveder in rovaril po vseh polprizadetih in totlno prizadetih češpljah. Od tistih ranjenih od primarne družine do potujočih cirkusantk. Boksal, delal na ladjah, bil večji del življenja v raznovrstnih zaporih, enkrat pahnjen v ječo s strani italjanov, drugič od lastnih partizanov, ki so postali komunisti. Sploh opisovanje te tranzicije je popolno. V zaporu je pisal na skret papir in si tinto delal iz mešanja rje na pogradu in vode. 

Z guštom prebral tako  zaradi vsebine kot sloga. Tako všeč, da sem jo omenil tudi v reportaži Mutism, Oti in se malo njegovega sloga navlekel. Par izpiskov:

Dragulj počiva globoko v južnoafriški zemlji. Ene najdejo in jih gledajo, drugi bodo za vse večne čase ostali v gmoti navadne zemlje. Ali je važno, koliko je vreden takole velik diamant? Ne. Važno je, ali ga najdejo in brusijo, da zasije. Mi moramo brusiti sami sebe, najti sami sebe, iz sebe nekaj napraviti. In če nimaš veselja, da bi bil inšpektor na pošti, moraš najti svoj obrus sam, in še oko, ki te bo gledalo, res, še to; in voditi tisto oko, mu omogočiti, da te gleda v blesku. Eni živijo drug od drugega kakor klop in pes, kakor uš in ti, kakor bolha in mačka; zajedavec pije tujo kri, zajedani pa je ves živahen, ker se mora praskati.

Jasno, da živim napačno. Kdo pa ne?

Govorica je vsekakor sad zrelosti; otrok se še ne more izražati. Poslušam po radiu naše ljudi: ne znajo govoriti, ne znajo tvoriti stavkov; zdaj zaidejo v visokostno puhlico, zdaj zdrsnejo v poulično čvekanje; nismo narod govornikov. Ali naj čakam še nekaj rodov? Da se prejecljamo do zrelosti? Črkarske pravde imamo, o, to že. Nekaj pesnikov, ki kar pesnijo.

Želja po pravem dejanju, po razumevanju lastnega življenja. Vse to se zmeša v težke kaplje dežja, ki bije v obraz. Veter sopiha med hišami brez luči: ne boš, ne boš, niti koraka po svoje ne boš zmogel; minil, minil bo tvoj čas; in zmeraj boš vse vedel, kako bi moralo biti in kako je; vedel boš zmeraj nekoliko prekasno; vse bo za tabo nespremenljivo. A nikoli se ne boš mogel ustaviti niti za hip. Naravnost po cesti naprej, po cesti, ki so jo zgradili drugi, v dolino Nevrnitve. Desno se dviga strmina nedoseganja, levo se razprostira močvirje blodnje. Čas pa hladno teče mimo. Roka, ki te grabi za srce, ti ga stiska, da boli– je tvoja lastna.« Z nikomer se ne morem pogovarjati o tem, nikomur ne morem dati te reči v branje.

Zakaj ne bi vsaj izvedel, kar se izvedeti da? Zdaj na primer že vem, da je večina združenj zoper nekaj, zelo malo jih je za kaj. Sveta vojska zoper alkoholizem. Versko združenje zoper antikrista (ki baje prihaja z naglimi koraki). Narodno društvo zoper internacionale. Zoper boljševizem, zoper fašizem, zoper antifašizem, zoper kapitalizem, zoper samoslovence, zoper srbofile, zoper, zoper, zoper… In to vse v navidezni redoljubnosti, v ozračju narodne prisrčnosti; vse za demokracijo!

»Zato pa deluje revolucija po fazah. Čudiš se Stalinovim čistkam. Sovjeti so najprej pomedli z razrednim sovražnikom, ki je bil oborožen, potem čistijo lastne vrste. Ko je kvalitetni preskok izvršen, se začne evolucija revolucije. Po načelu »negacija negacije«, ki ti seveda še ni znano. Zrno se negira, ko postane kal, kal se negira, ko požene lat… in tako dalje do klasa, ki spet da zrno…«

Ženske, s katero bi imel prvinski stik, ne bom srečal; vse življenje bom iz različnih teles in duš sestavljal eno; in ko bo sestavljena, ne bo človek, temveč zmaj, sestavljen iz delov različnih živali. Gledam domačo hčer, ki me je postregla. Brhka je, okretna, delavna; dobra žena bo, mati in gospodinja. Zdrava plemenska kobila.

Ali nimajo navsezadnje bolj prav asketi, ki so obvladali svoja poželenja? Na koncu življenja ti ostane samo tisto, kar si dal, je rekel eden izmed njih. Kaj ostane človeku od take razuzdane noči? Gluha praznina v glavi, žalost nad sabo, nekak glodajoči kes brez prave podobe, nekaj malega izkušnje, ki ni uporabna. Nobenega občutka zmage; vsi smo bili poraženi.

Vezal sem in vezal, poln asociacij sem začel gledati vrsto podob brez vidne zveze, začenjal sem verjeti, da iz tega mora nekaj nastati. Nastalo je, a kaj? Zmeda zvočnih besed brez notranje organizacije človeškega duha. Nadrealisti so pisali veliko boljše stvari. Samo torej tudi ne bo šlo. Ali je vmes kak način? Med preveliko organiziranostjo besed in med besedno zmedo? Poskusil sem napisati nekaj neobveznega: opisati notranja stanja (telesna in dušna) človeka po divji, prekrokani noči; stanje živčevja dopušča velike preskoke, nenavadne vrinke, čudne zveze; majhni dogodki pretekle noči se spletajo s pomisleki o načinu življenja, v smislu bivanja, o nerazumljivosti lastnega življenja; okolica pa seka v vse to na posebno boleč način.

Tudi strahovalce je strah, to sem videl kasneje neštetokrat. Tudi mučitelj se udari ob tistem, ki ga bije. Tudi ključar je z jetnikom zaprt. Žrtve ne spijo ob spominu na mučenja, a tudi rablji nimajo mirnega spanja. Tudi žandarje zebe, ko nas vodijo na kolodvor. Vsi pa enkrat umremo, vsi enako bedno, smrt kosi v mrtvaškem plesu vse enako; teže umre, kdor zapušča več za sabo.

Kako se spoznava član plemena, kjer še nimajo ogledal? Vidi se v vodi, no, približno, v glavnem pa odseva v ljudeh okrog sebe. Tu, v vrvežu Pireja ne odsevaš v nikomer, in nihče ne odseva v tebi; niti mršava mačka te ne ošine s pogledom; ni te, enostavno te ni. Tu sem človek, ki ga ni.

Ne bom bogataš, ker je revščina bolezen, do tridesetega leta ozdravljiva, potem kronična.

Oblomov, izvrstna knjiga Ivana Gončarova; glavna oseba se kakšnih sto petdeset strani dolgo spravlja iz postelje;

Preiskovanje človekove duševnosti prevzamejo zdravniki za duševne bolezni, fiziologi, nevropsihiatri. Berem Brétona, berem Freuda in še več o Freudu, izvem čisto slučajno nekje o Ivanu Pavlovu (pogojeni refleksi; prizadene me zgodba o njegovih poizkusih s psi), šele zelo kasno izvem o njem več.

Zelo dobro se spominjam vtisa, ki ga je name napravilo odkritje Marcela Aiméja; zgodba o klošarju, ki je postal model za Kristusa na svetih slikah; neverjetna podoba; preveč jé in izgubi »službo«; vrne se pod pariške mostove, ker ni več primeren za model Jezusa Kristusa; odhaja v Seino, za njim gledajo klošarji– in ko se utopi, reče eden od njih: Ti, ali se ti ne zdi, da je nekaj časa hodil po površini vode, preden se je utopil?

Vidim, da ni mogoče živeti, ne da bi se slepil, hote ali nehote. Brada in lasje rastejo sami, vsak korak pa je treba načrtovati. V puščavi, v džungli, v umetnem ustroju družbe. Lovec sem; v čudni divjini se plazim po sledovih nedoločljive živali: to sem jaz, ta žival, ki beži pred mano, je jaz. In kaj se bo zgodilo, če jo ujamem?

Slovenci smo sicer klerikalno potuhnjeni zviteži, radi se javno zgražamo nad tistim, kar na tihem počnemo; vendar smo v praksi še nekako tolerantni. Načelno se izjavljamo za čistost, zasebno se temu posmehujemo. Relativnost spolne morale kot da nam je v krvi; šušljamo o vse mogočih škandalih, zgražamo se in nič hujšega. Človek je prepleskan z lakom civilizacije, ki kar naprej poka na njem. Spodaj se prikaže nekaj mesenega, kosmatega.

Ponovno sem bil pri Robiju, zmeraj najdem tam tudi Sonjo; trije niso dobra družba. Mislim, da sem izgubil tudi Robija. Smrt nas ne loči tako kakor ženska, ki se prilepi na svojega dragega in ga ne zna pustiti pri miru niti za minuto. S pogledom mu sedi na ustnicah, češ kaj bo rekel. Z roko ga drži za rame ali za koleno; najraje bi ga kar vsrkala vase. Ali Robi ne opaža, da se Sonja redi?

Radoveden, kakor sem, večam svojo vednost, ta pa čedalje bolj uničuje moje prvinsko doživljanje vsega. Da se bom lahko spomnil, bom moral veliko pozabiti.

Kje so časi, ko sem zajahal konja in se zapodil tja na Posavje? Ali šel v hribe. Ali se zalumpal v zanikrnem baru s plesalko na kolenih. Ali ležal pod hrastom, pod košatim barjanskim hrastom in se pogovarjal z nekom, ki je bil tudi en sam zvitek živčnih vlaken.

Izgubljeno, izgubljeno, pogubljeno. Rast je laže ustaviti ko razkroj.

Včloveku večno živi tiha želja, da bi mu kdo podal roko, ga podprl in mu pomagal naprej. (Zato si je izmislil boga.) V človeku venomer tli prepričanje, da si vsega ni sam kriv. (Zato si je izmislil usodo.) Pribit, privezan, prikovan v svoje življenje– si želi bega v boljše življenje, v lepši svet. (Za to mu služijo sanje.) Spomin na nekdanjo bolečino je neponovljiv. (Zato pravimo, da čas celi rane.) Poleg podgane je človek najprilagodljivejše bitje. (Zato pravi kmet: Človek prenese več ko konj.)

Z roko zdrsnem počasi po topli koži okrog boka in krenem pod trebuh, tja na mehki, kosmati trikotnik, božam ga, spletam kocine med prste in se pripravljam, da raziščem to nepopisno čudno področje, z enako radovednostjo ko prvič v življenju, čeprav se je to zgodilo že tisoč in tisočkrat. Nikoli ne morem verjeti, da je tam– to in to. Nekoliko sram me je, da sem se tam rodil, pa vendar nikoli ne vem, na kaj bom naletel. Bil sem seveda že res iznenaden, saj ena ni podobna drugi, pa tudi ista ni zmeraj enaka. Nekoč tipljem zdravo, leporaslo kmetico– pa naletim na cela čreva. Drugič, tam nekje pri morju, ne najdem luknje, ko da je ni: bila je ozka ko novčič za pet par, skrita, nerazširljiva; vse igre sva se lahko igrala, samo glavne ne.

Potem so me vozili na sodišče, uprizorili so nekaj meni nerazumljivega; tedaj še nisem imel pravih izkušenj. Da sem nemoralnež– no, to bi še nekako razumel, kolikor ljudi toliko pogledov na to reč. Baje je Ljudmila pričala, kako sem jo nategnil v rit. Grozno, ne? Ženska je baje pri tem duševno trpela, pri drugih, normalnih stikih pa manj. A zanimivo je, da sem med tem postal tudi špijon, izdajalec domovine, sovražni propagandist in take reči. Baje sem tudi streljal na nekoga, pa ga nisem zadel, ker je bil preveč pogumen.

Jelen je stal ob potoku in se gledal: občudoval je svoje lepo rogovje, sram pa ga je bilo mršavih nog. Prišli so lovci, bežal je, zapletel se je z rogovjem v vejevje, ujeli so ga. Morala: tisto, česar si se sramoval, bi te rešilo, tisto, kar si občudoval, te je pogubilo.

Priznam lahko samo, da je v meni vse narobe, da nisem uresničil ničesar, za kar sem si kar vneto prizadeval, da nisem zapustil nobene sledi za sabo, da sem bil preveč vdan strastem in koprnenjem– in sem na dnu še zdaj–, da bi lahko poletel v breztežnost, da sem pribit na to Zemljo z mogočnimi žeblji, to že. Ne priznam pa, da bi vse to moralo biti zmeraj tako in nič drugačno.

Na letu iz Sicilije sem nato skočil na Kolumnatrijo Tereze Vuk in jo danes, tretji dan zaključim. 

Že takoj lahko rečem, da mi ni dala nič. Ne slogovno ne vsebinsko. Kot Pahor. Edino kar sem potegnil iz nje je, da so večinoma vsi pijanci, narkomani ali drugačni ranjenci, ki jih odbija med dvema ekstremoma evforije in depresije zelo prepričani v svojo unikatnost.. ki jo pa med seboj izživijo skoraj identično. Mogoče je njena knjiga in ne zbirka kolumn boljša, in bi bila to ustreznejša primerjava, ampak v tem duhu spisan Kodrlajsasti piton je prva liga.

Edited by frogstomp - 04.May.2025 at 10:58

Ve kdo ce bojo sploh prevedli 4.knjigo Temnega stolpa al je projekt padel v vodo zaradi spabe prodaje sklepam?