Spodobi se, da se po nekaj dneh počitka in jemanja sape vrnem v vikend in navedem nekaj dejstev za vse tiste, ki ste bili prisotni ali odsotni in vas mogoče zanima.

To, kar se mi je zgodilo, se živemu zemeljskemu bitju zgodi ne več kot enkrat v življenju, vsaj tako piše v pravljicah.

Pisala sem že o tem, koliko ljubezni s strani benda sem doživela 2016. In takrat sem si rekla: »To je bend, v katerim bi želela biti backvokalistka do smrti.«

V petek se vračamo z dopusta in ker gremo mimo Bologne, se ustavimo tam na koncertu. Prilegel se je nenormalno, fantje so bli v top formi, kot vedno. Todd mi pa na koncu reče, da je švoh z glasom, da je koncert komaj sfural in da upa, da mu bo naslednji dan glas zdržal, saj je to njihov že šesti koncert zapovrstjo, z ene dvema dnevoma premora. Nisem se dosti sekirala, to mi je vedno rekel in vedno je speljal.

In potem se zgodi sobota. Pot iz Bologne do Gorice je bila dolga, z zastoji in vročino in že je izgledalo, da bom za Medvode zelo pozna. Zamudila sem obe predskupini in res mi je bilo žal. Zastoji na naši AC so vedno neizprosni.

Pet minut preden sem prispela do Jedra, me kliče neznana številka, bil je Rok, organizator koncerta: »Ej Ketrin, kje si?« -»Čez 5 minut bom v Jedru.« -»Dej, prit v kulturni dom, neki te morm prašat.« -»Nimam časa, js grem v Jedro na špil, kaj bom delala v kulturnem domu?« Potem je še neki zap**dil, da kaj težim in da naj pridem.

V sobi v kulturnem domu najprej zagledam Toddov zaskrbljeni obraz, Don je bil obupano nasmejan, Mike in Jonathan pa kar OK na dano situacijo. Rok mi razloži, da je Toddu počil glas in da ne bo uspel odpeti koncerta, Todd mi samo skomigne, ker mi je zgodbo načel že dan prej. In potem zadnje vprašanje, preden mi je srce padlo v hlače. »A bi ti odpela, a znaš komade?«

Valda znam komade, ampak jih znam za pod odrom. Imela sem dve minuti za razmislek. Nisem razmišljala, Todd mi je že ponudil njegova besedila, ne vsa, novejša bi lahko poiskala na telefonu. OK, gremo, mamo to!

Počutila sem se največja semi-frajerka, taka s cmokom v grlu in solznimi očmi. V bistvu je to življenjska priložnost, izpolnitev sanj, po drugi strani pa priložnost, da zaradi utrujenosti, treme in nepripravljenosti (jah, pela nisem od zadnjega koverja z Janom SkyEye, pa še takrat je bil to dvodnevni projekt) vse totalno zaje**m.

Zgodilo se je nekaj vmes. Odpela sem večino komadov, na dveh sta se pridružila še Urban in Andrej (ne rabim ju posebej imenovat, o njiju se je že veliko pisalo; obema čestitke za pogum, pripravljenost in talent). Odpela sem, na dano situacijo, solidno, not great not terrible, če pa ne bi bila tako vzhičena, bi se verjetno deset minut pred koncertom le spomnila, da bi se lahko upela in bi potemtakem tudi Thundersteel zvenel ne-četrt-tona prenizko. Ampak, kaj čmo!

Hvala Roku za organizacijo, hvala prijateljem za podporo in hvala Slo metal sceni, da je sprejela situacijo in se vživela, tako kot smo se morali vsi, na in pod odrom. Mojim zlatim Riotkom sem se pa itak že 200x zahvalila za priložnost in za dejstvo, da so verjeli, da zmorem. Mislim, da je tudi mrki DVS na koncu spustil jezo, saj je bil z ostalimi člani tudi on pobudnik, da me vzamejo na Dunaj za pomoč na zadnjem špilu. Skupno smo se odločili, da to ni najboljša ideja, ker ni vsaka scena SloMetalScena. Mislim, da sem povedala vse. Verjetno ta zapis ni najbolj privlačen za FB objavo, ker folk pregleda slike in prebere dva do max tri stavke, kar je več, je preveč, ampak vzemite to kot nekakšen blog. Morala sem se izprsit.

Ladies and gents, the mighty RIOT V!

Love you all. Lahko noč!