O fak, Speadge, zdaj si me spomnil na moje začetke s to prekleto kronologijo

V času odsotnosti interneta (beri: začetek 90-ih) sem pomalo odkrival svet metala. Itak prvi stik z Metallico, Maidni, Judas Priesti (a vi vete, da je mel A-kanal uvodno špico pred filmom sposojeno od Nightcrawlerja???)...

No da se vrnem na začetek tega posta, kronologija... Jaz sem v enem trenutku bil sveto prepričan, da so Garage days prvi demoti od Metallice

No pa da se še malo blamiram. Še na začetku prvega letnika SŠ mi je šla na qrac Sepultura. Pa ne zarad muzike, ampak zarad vokala. "da fuq" se on dere ko jeshar? Dej normalno poj, a maš posluh al ne?!

Itak, 2 leti zatem sem že krulil v DM bendu. Danes pa basiram v Glasbeni matici, hahah.

Kronološki vrstni red je še ena stvar, ki lahko zelo vpliva na percepcijo doživljanja glasbe nekega benda.

Tehnična dovršenost, znanje, produkcija ... pogosto pridejo šele pozneje. Če bi bil vrstni red izida albumov nasproten in bi tisti prvi kultni, legendarni, oh in sploh albumi izšli pozneje, bi marsikateri fan rekel "kr neki".

Tako pa smo ljudje s temi albumi odraščali, so nam pomenili nekaj novega, drugačnega v življenju, vzbujali občutke ... ki jih danes en super mega dovršen album istega benda ne more več. Tudi bazen tovrstne glasbe je precej večji, nov album nekega benda, pa če je še tako dober, pogosto ne pomeni nič revolucionarnega, drugačnega.

Iz tega razloga se mi zdi, da je lažje sprejeti kakovost, dovršenost itd. zadnjih albumov, če zadeve odkrivaš retroaktivno. To ne pomeni nujno, da prej benda nisi poznal ali ga kdaj poslušal, ampak da začneš bend (ali album) zares poslušati šele, ko so zunaj že vse te stvari.

Maidni lahko izdajo še tako dober, kvaliteten album, pa si lahko rečem "to zveni pa res dobro", a mi ne morejo več pričarati tiste čarovnije, občutkov, kot ko sem prvič poslušal Live After Death, Somewhere in Time, Powerslave ... ko so šle dobesedno kocine pokonci ob poslušanju te takrat tako zelo drugačne glasbe.

Če danes slišim Kill'Em All (ki mi sam po sebi ni tako dober kot naslednji trije), so moji feelingi čisto drugačni kot pri čemerkoli, kar je Metallica izdala pozneje, vključno z omenjenimi tremi albumi. Še vedno prislika del tiste čarovnije nekega drugega obdobja. Sam zvok, nekaj ... ven potegne drugačne občutke kot recimo Load, pa čeprav je ta mogoče v vseh pogledih boljši, kvalitetnejši itd.

Glasba lahko veže nase ogromno spominov, občutkov (tudi na nezavedni ravni). Iz tega razloga je lahko moje vrednotenje albumov povsem drugačno pri glasbi, ob kateri sem odraščal, določene albume preposlušal ničkolikokrat, v primerjavi z glasbo, ki ji zares prisluhnem šele retroaktivno. Prvo vrednotim povsem subjektivno (moji lastni občutki ob poslušanju), drugo precej bolj objektivno (cela forma, pa kako dobro, kakovostno, itd... je to odigrano).

vsaka ušesa majo svojega.. karkoli že.. vse poslušalce in/ali recenzente nas določajo izkušenjske, generacijske, idejne in izobrazbene in še kakšne druge perspektive, ki so seveda tako v razgledih kot v interpretaciji omejene.. point je v tem, da se v muski uživa, da te kocini in navdihuje.. đđđ

Control denied mi je sedaj padel na pamet. Večini je album dober. A bi jim bil tudi, če bi bil od Death?

Se strinjam, da se je včasih prav super med sabo 'kregat' okoli muzike. Absolutno v tem, prijateljskem stilu, ampak vseeno dovolj konkretno, da ti prej ko slej uspe nekoga dregnit v jedro. Na nek način ti tako mogoče celo uspe malo spremenit gledišče, pa dat določeni zadevi še eno priložnost skozi drugačne oči.. ali pa zgolj še bolj zabavljat nad nečim. 

Kakorkoli že, pomojem sem na dober dan pripravljen sprejet ama vse možno, ampak ko  pa slišim kakega tr00 kvlt hardcore Maiden fanboya kako "edine prave Mejdne" definira zgolj Dickinson ter Harrisove bas linije, me pa prime potreba po maratonski kregariji. Namreč, vsak talent je treba negovat, tudi pri tistih, ki so slepi (gluhi?) za vse okoli njih. 

Mimogrede, skregati se med kolegi, ampak ne tko zares ... kateri album je najboljši in podobno, se mi zdi ena blazno metalska reč. 

Tega sicer zdaj ne počnemo več. Ker smo kao zreli, razumevajoči, bla, bla ... ampak ej, ta strast itd... je lahko ena čisto okej stvar. Spomin kako smo kot mulci v krogu prijateljev vsak zagovarjali svoje.

Kdaj kaj tko rečem, recimo v BM rubriki, pa pametujem pa tko ... ampak sem čisto pripravljen, da me bo kdo vzel za besedo in v nestrinjanju pametoval nazaj. Pa da bova šla na en takšno čisto nežaljivo ampak strasno izmenjavo mnenj. Pa se ljudem danes ne da nekaj blazno pregovarjati več okoli teh reči :)))

Obituary: Nobenega albuma nisem nabijal tako pogosto kot Left to Die EP 

Cannibal Corpse: Vile, pa zelo visoko kotira tudi A Skeletal Domain
HammerFall: En najbljubših bi bil No Sacrifice, No Victory
Marduk: Med najljubšimi je Frontschwein, sicer za Heaven Shall Burn..
Running Wild: Victory in The Broterhood sta zelo visoko

Saxon: Battering Ram mi preseže marsikateri 80's album
Sinister: Afterburner
Sepultura: Chaos A.D. pa Morbid Visions
Satyricon: Now, Diabolical

in bla bla bla

Point je, da sem se skozi mulčevsko obdobje za vse večne čase naposlušal "modrosti" tipa "Ta album je beden... Un komad je čisto sranje... Tega itak noben ne posluša..." in kar je še tega. Do neke mere se tega navzameš, potem kasneje pa ugotoviš, da so se ti možganske celice skrčile zavoljo takšnega modrovanja in je totalna svežina ko zadihaš z lastnimi pljuči ter ugotoviš, da je točno "ta komad" nekaj najboljšega. Posledično ne dajem nikakršnega, ampak res nikakršnega, pomena nobenim recenzijam ter ocenam pač pa zgolj zaupam lastnim občutjem ter posledično delim navdušenje kadar je možno. Na ta račun se mi priljubi marsikateri 'grdi raček' kot tudi do neke mere črtim marsikatero 'kultno klasiko'. Tak je lajf.. 

Jah, pa saj je na nek način razumljivo, brez da odprem Metalstorm. Ne gre se za to, da se je mnogo ljudi odločilo, da je določen album podpovprečen, ampak da se je mnogo ljudi odločilo, da višje rangira druge albume.

Mislim "Diabolus in musica" dober, ne dober ... "tekmuje" s kultnimi kot so Reign In Blood, Show No Mercy, Hell Awaits, South Of Heaven... ali pa komercialno uspešnim (videospot se je vrtel non stop na MTV) Seasons In The Abyss. 

V luči tega, tudi če je dober album, je eden poznejših, ki kot takšen pri večini Slayer fanov ne more konkurirati, legendarnim, ki so pomenili takrat nekaj novega, velikega na metal sceni. Mnogi ga enostavno ne poznamo tako dobro, kot poznamo njihova starejša dela.

Podobno pri AC/DC, Stiff Upper Lip, ki ga iskreno niti poznam ne, konkurira kultnim, legendarnim Back In Black, Highway To Hell, Let There Be Rock ... ali pa komercialno uspešnim (videospot se je vrtel non stop na MTV) The Razors Edge.

V luči tega, tudi če je dober album, je eden poznejših, ki kot takšen po popularnosti ne more konkurirati, legendarnim, ki so pomenili takrat nekaj novega, velikega na metal sceni.

Verjetno tudi poslušan ne bo nikoli toliko, kot je recimo Back In Black, posledično ... manj glasov?

Sam imam takšno izkušnjo redko. Razlog zato je čisto preprost. Veliko bandov, teh legendarnih, sem poslušal v glavnem v nekem drugem življenju. 

To pomeni, da mi tisto, kar je sledilo pozneje, pa je mogoče povsem kakovostno, ni več tako poznano, da bi si na osebni lestvici najlubših izborilo kakšno višje mesto. Ker enostavno ne poznam tako dobro, ne bo preposlušano tisočkrat in podobno.

Če moraš razporediti 10 albumov od najljubšega do manj, boš skoraj vedno višje postavil albume ob katerih si odraščal, albume, ki si jih preposlušal še pa še, kot pa tiste, ki so izšli pozneje, so mogoče povsem okej, jih mogoče poznaš, ti pa ne pomenijo toliko.

So pa tudi izjeme. Recimo moj najljubši Kreator album je Renewal, ta črni raček v Kreator diskografiji, ki je že ob samem izidu delil fane banda. Ampak je drugačen, zelo drugačen ... tako da ja, stvari so zelo subjektivne.