Ampak a ni potem to tudi naša realnost, saj to živimo?

Recimo, če se malo vtaknem v detajle, koncerti niso samo, oziroma večino časa, kar se domačih tiče, sploh niso, ob vikendih. To pomeni, da obisk koncerta ne pomeni nujno samo pobeg v "odlom, veseljačenje itd." ob koncu tedna, ampak zavest, da bo jutri zjutraj zgolj zaradi samega koncerta (jaz recimo niti ne pijem) v službi zelo, zelo težko ... Pa grem vseeno.

Jaz menim, da gre predvsem za strast, za voljo do življenja. Recimo, v preteklosti je bila primarna skrb človeka preživeti. Obogatitev življenja s hobiji, tem, onim, tretjim ... si je lahko privoščila samo aristokracija. Bogati. Z napredkom civilizacije si pa lahko tudi mali človek privošči še kaj več kot zgolj boriti za golo preživetje in umreti.

Lahko bi bilo tudi kaj drugega – ljudje skozi življenje počnejo na tisoče različnih stvari, imajo različne strasti, kjer raziskujejo, zbirajo, trenirajo, navijajo ... skratka, stvari, ki delajo njihova življenja bolj polna. Eni bolj, drugi manj intenzivno. Mi smo pač to našli v metalu.

Pa če se ti to morda zdi absurdno, gotovo se zdi absurdno nekomu, ki ni v metalu glede našega metala, a veš, koliko odrekanja, pogosto na meji trpljenja, v svojo strast vloži en navijač kolesarstva? 

Zdaj, z Rogličem, Pogačarjem, Tratnikom itd. je pri nas popularno spremljanje kolesarstva. Ampak to ne pomeni za vse zgolj spremljanje s kavča. Spremljati ta šport v živo ni kot nogomet ali košarka, kjer dve uri sediš na tribuni in med strastnim navijanjem s kolegi držiš pesti za svoje ljubljence.

Pri kolesarstvu greš recimo v Francijo, Španijo ... do neke gore, kamor ne spuščajo več vozil ... hodiš po hudi vročini kilometre in kilometre v hrib in nato še vedno v največji vročini, nikjer sence, sredi ničesar čakaš pol dneva, da se kolesarji pripeljejo mimo. Toliko napora, trpljenja, stroškov ... zato, da vidiš svoje kolesarje tisto minuto, dve ko se pripeljejo mimo. A se ti ne zdi malo neumno? Ampak ni, ane, ker ljudje dejansko tej strasti posvetijo velik del življenja - izpolnjuje jih tudi na drugih področjih (recimo, kolesarijo tudi sami, znotraj tega skupnega hobija spletejo prijateljstva, jih zanima kadenca, moč v vatih, višinske razlike, teren, prometni pogoji, itd. - pa tudi kakšen dres svojega ljubljenca kupijo - zven domače, a? :).

Potem so pa še druge stvari, recimo zbirateljska strast. Tudi jaz imam eno ali dve in če komu drugemu, recimo Frogiju gotovo, to predstavlja nepotrebno kopičenje (kar je čisto okej, nekomu se zdi pa čudno in nepotrebno, ker ima on dolge lase ali pa črno majico z logotipom banda...), je meni še vse kaj več kot to. Zadeve raziskujem, se o njih poučujem, debatiram z drugimi, odkrivam, menjam ... skratka, temu hobiju, temu zanimanju, ki mi prinaša določeno veselje, vznemirjenje itd., posvečam del življenja.

Tega si mali človek, ki se je boril predvsem za preživetje, nekoč ni mogel privoščiti niti miselno. Danes si ljudje pač lahko. Danes ima človek čas tudi zase, svoje interese, občutke ...

Kako si ti v to prišel, zakaj je tebi pomembno ravno to, življenje metalca in ne recimo raverja, je druga zgodba. Ampak dejstvo je, da je ta stvar, ki te zanima, do katere čutiš neko strast, velik spremljevalec tvojega življenja. Tako da jaz tega ne bi imenoval pobeg iz realnosti, ko je pa tudi to tvoja realnost. 

Recimo, tisti lepši del tvoje realnosti, ker si jo izbral sam, jo živiš točno toliko, kolikor in kadar ti ustreza, ker v to, za razliko od nekaterih drugih vlog in obveznosti, ki jih imaš v življenju, v nobenem pogledu ne čutiš prisile, dolžnosti, obveznosti... je nekaj samo zate, tvojega, pa hkrati nekaj, kar lahko deliš z menoj - metalcem.

Na momente se mi zdi, kot da iščeš neko univerzalno formulo, zakaj metal, pa koliko je vreden ta metal itd. ... Ampak sam menim, da je ni. Moje življenje je moj metal. Ti pa imej in počni s svojim, kar te je volja. Če se kje tu najdeva (bilo kje... v sorodni zvrsti, na koncertu, v debati... pri bilo čem v bližnji in daljni povezavi z metalom) super, če ne, pa tudi prav. :)

Stare igre se je dalo razumevat in dozivljat na toliko razlicnih nacinov. Eni bi samo streljali, drugi gledali robate teksture, eni so noter podozivljali bohve kaj. Zanrski filmi podobno, v njihovih fanbazah se da srecalo vse od trolov do fanatikov do kvaziintelektualcev. Knjige itak isto. Z bandi in albumi pa je verjetno podobno. Js mislim da tudi ce ti ta muzika predstavlja neko osrednjo okupacijo v lajfu je toliko moznih kombinacij kaj te v njej privlaci in kak odnos imas do besedil, zanra, kulture, lajfa, koncerta (verjetno bi kak druzboslovec rekel da je iti na koncert zelo kompleksen fenomen, verjetno ima prav), da ni kar samo po sebi umevno da bos kompatibilen z ostalimi fani. 

Tu sem se spomnil na Master's hammer intervju, verjetno s Frantiskom Stormom, ki je rekel, "v tistih casih so pri nas vsi hotl igrat punk in hotel dat druzbo na bolje, ampak mi [Master's Hammer] smo se pa samo hotl dreeeet". 

Odkar se je ta tema spet vzgala, pomalem premisljam o tem. Kolumna o tem, kako se je srednjesolka ustrasila black metala - morda je avtorica postavila scit za nazaj, morda gre za resno refleksijo ali pa tudi ne, morda je zacutila da je tema aktualna in da bo kolumna vzgala. Ampak od kdaj se sekiramo, ce je nekdo po kratki fazi hitro skocil stran od metala? To smo ja videvali vedno.

Poskusil sem naredit evidenco ljudi, ki jih poznam in bi jim rekel metalci in nisem nasel druge skupne tocke kot to, da so vsi vrgli ogromno casa in energije v to svojo obsesijo. Tako velika placana cena - lajf je navsezadnje samo en, lahko bi ga zapravili za toliko drugih stvari - morda je to en kriterij, po katerem lahko tudi nekoga ki sledi cisto drugim bandom kot jaz na cisto drugacne nacine (ekstroverti vs introverti, imidz vs nevtralne cote, zurerji vs resni fanatiki, kriz obrnjen navzgor ali narobe), ko zmanjka vseh drugih sticnih tock, vendarle oznacim za ... metalca?