Uh, morda pa z novim zanosom foruma tudi tule pade kak umotvor več kot 1x na leto

Recimo tale - ga ni bolj metalskega imena slapu od "Black Water waterfall"

prav lepo so sedli v linhartovi, akustika se je zlivala po prostoru, lučke so ble mojstske in janijevi nagovori so bili tako.. pristni..  rog, ki ga spila andrea, mi vedno zavibrira tko močno.. hipnotični ritmi, psihedelični rifi..  mogoče zarad ene afinitete do tminskih koncev, dialekta, ki mi je domač, mogoče tud zato, ker poznam ozadja nastajanja nekaterih pesmi - zame je bil ta koncert prelep in hkrati muka.. najraje bi prasnila v jok, ki je v navalih prihajal iz trebuha.. bolj ali manj cel koncert sem se zadrževala, da obilne solze po licih ne bi dobile še spremljave tuleža (še robčkov nisem imela).. pa nisem neka jokica, daleč od tega.. po koncertu sem srečala kolega, tminca, tud metalca, ki mi je rekel, da je cel koncert jokal..

domov sm šla peš.. čista.. zamaknjena.. jok umiva dušo, večkrat preberem.. muska je pa moj vent.. 

Uh, hudo fajn film, res... Kar poglej, pomoje ti ne bo žal.

Drgač sem bil pa izpostavljen glasbeni izkušnji, podobni tvoji pred časom. Takisto v Cankarjevi Gallusovi. Tokrat je slovenske filharmonike vodil mladi britanski dirigent. Interpretacij Holstovih Planetov sem poslušal že nebroj, ampak v živo to doživeti je nekaj onkraj preprosto opisljivega. In Anglež, ki dirigira Angleža... Morda simbolno, morda povsem subjektivno, ampak meni je bil to večer presežnikov. Kakšne kontraste si je privoščil dirigent! Pogumno, drzno in hkrati navdušujoče. Iz stavka v stavek sem bil bolj vzhičen. Dobil sem občutek, da vsa dvorana samo čaka, da odbije še zadnji takt, da počasti vse aktivne udeležence z gromkim aplavzom. In prav to se je zgodilo. Ko je še zadnja nota ženskega zbora v zaodrju zaplesala pod strop dvorane in ko je dirigent še zadnjič uporabil tren svojih rok, je dvorana eksplodirala. Povsem zasluženo. Planeti. Kadarkoli in kjerkoli. Uh, kako monumentalno delo je to. In menda je precej piscev filmske glasbe dobilo navdih prav v tem delu.

Pa še ena jesenska za konec :)

učinki takega dopusta so na dlani - digital detox holidays postaja tudi turistična tržna niša.. 

ne poznam tega filma, moram preverit - sploh če je muska, glasbena podlaga fina - to naredi pol filma..

Top! Zna bit res izkušnja, ki vzbuja fouš skomine

Sicer pa, kar se tiče otrok slavnih... Ja, po mojem zna bit kr jeba. Na eni strani živijo v njihovi senci, ki je včasih tako velika, da ne najdejo poti na svetlo... Na drugi strani imaš pa primere, ko so čist ok sobivali (npr. cela dinastija Straussov).

Kot zanimivost - Oče in sin Morricone sta krasno sodelovala pri filmu Nuovo Cinema Paradiso (soavtorja glasbe, tujejezični oskar '86 al '88). Tornatorejev film. Muzika pa itak...

ravno sem se vrnila iz tminskih hribov.. majka bit en teden brez telefona, interneta.. sm se spet prou razelektrila.. bit sama sebi fouš.. ponovimo drugo leto <3

grafin wrote: waw super.. kje pa ga je posviral dirigent, nisem razumela? ...

Ni ga ravno posviral, bolj skupek vsega po malem. Malo je muhast Morricone jr. Tudi zato nam je na samem koncertu zborovske parte diktiral dolgoletni asistent Ennia Morriconeja, Stefano Cucci. Je pravil, da kar on vodi zbore po teh gostovanjih, ker se Andrea potopi v lasten svet :)

Strogo glasbeno gledano je  pač nedosleden pri nakazovanju vstopov in je bojazen, da bi šlo vse malo po svoje :)

Tudi bis je bil samosvoj. Začeli smo s Here's to you iz filma Sacco & Vanzetti, ki ga je v originalu zapela Joan Baez. Sledila je ponovitev Ecstacy of Gold, nakar je Andrea ob bučnem aplavzu odšel z odra. Kmalu se je zopet pojavil na odru, sedel za klavir, odigral par taktov, vstal, odšel do prve violine, mu nekaj šepnih ter odmahnil in s tem je bilo koncerta konec

Je pa po koncertu sledil kar malce ganljiv moment, ko je asistent dir. Cucci prišel do nas in nam pobliže orisal delo s pokojnim maestrom. Presenetil nas je z najavo, da je bil to njegov zadnji koncert. Sicer še deluje z vodenjem zborov itd, vendar po turnejah ne bo več hodil. Med vrsticami se je razbralo, da se z Andreo ne ujameta tako, kot sta se s pokojnim očetom. V zaodrju smo mu v slovo še zadnjič zapeli Here's to you...

Izkušnja, ki je zlahka ne bom pozabil.

letos sm šla v okviru festivala ljubljana samo na en jazz, pa moram reč, da me je pustil precej hladno, čeprou je blo noro vroče v križankah.. me je motila tut publika, pa ne vem, a sm tak piplhejtr že, al mi grejo samo na živce razni petični mainstreamerji.. :D

glede fotke pa je čolnič dokaz, da človeki radi zaserjemo vse živo s svojo prisotnostjo.. nič popravljanja, samo brezmilostna iskrenost! 

  

Kul, hvala za kritiko. Res je, ne ukvarjam se s post editiranjem. In tvoje ostro oko je porajtalo un čolnič, ki mi je res "ušel" oz. se je prikradel v plan. Nisem dovolj dobro pazil. Sta ba obe fotki v afektu narejeni, imaš prav. Trenutek kasneje že ne bi bili tak fini po mojem...