Badass band, a ce si dal gor eno prvo plato Manowar ali Killers ali tudi British Steel, so pac ostali v senci.

Number one niso nikoli bili.

Accept so imeli hujsi riffing ali vsaj ostrejsi zvok kitar, bili so hitrejsi, hujsi in neprizanesljiv vokal, tezji sound, bolj metal, pac bolj evil so bili. Parkrat so jo uspicili tudi na robu transcendence in perfekcije s Fast as a shark (in pesem in zlasti solo), refren in provokacije ala Balls to the wall, Losers and winners ali npr. s sicer komercialnim prijemom (a ucinkovitim) Fur Elise v Metal Heart komadu itd. Pa se to, da se sicer danes paramilitaristicni look Uda seveda vsem zdi za dobro osnovnosolsko puncko, a takrat, brez intervjujev na youtubu in z infomrmacijami samo na 'zinih, si nismo bili prav na jasnem, kaj in koliko je zadeva politically correct in kam pes taco moli. Pa se, you know, Nemci...

Meni je sicer splosno underrated , a meni super plosca Russian Roulette, kjer so dovrsili (zaceli so sicer prej) tisti dualizem med hiperakutnim Udom in moskimi rdecearmadnimi zbori, kar je bil epic win.

No, to kot predpostavka.

Zadnjih ne vem, 5-10 let pa ponovno sledim Saxonom bolj od dalec, a priznam vedno bolj zainteresirano.

Itak mi ostajajo Accept kancek vise, a Saxon jih skoraj dosegajo, morda celo da so na isti ravni, tudi ker se mi zdi, da so se jim kar precej priblizali v filozofiji riffinga in tudi v hitrosti tempov. Saj ne recem, da jih emulirajo, a nekje se mi zdi, da so se odlocili iti po podobni poti.

Pa tudi Biff mi na novejsih ploscah, z mocnejsim instrumentalnim motorjem spodaj, izpade bolj zanimiv in in the place, kjer mora vse skupaj biti.

Tako da danes recem Accept, a Saxon za milimiter drugi.

PS: edino take fore, kot so Saxon s klasicnimi instrumenti in violinami, ne bi rad videl, niti na youtube.

Ze res, se pac poskusa in vcasih so zadeve tudi vsiljene, pa vendar... ne pase tako kot bi enim, boh, Savatagem npr.