uradn aftermovie. žužk, 9s, trigger warning

ubistvu... ful je nemetal in nereprezentativna zadeva glasbeno

mal spominčkov

ampak death, thrash, heavy.. te tradicionalne zvrsti s svojo bolj energično naravnano glasbo pa kličejo po eni telesni udeležbi.. e le z glasbo ampak tudi s samimi pozivi frontmanov... men recimo celotn metalday je bil tko mal, karkoli sm gledal je blo mal mrtvo... itak, da se vzdušje, kjer je na 1 fana 10 firbcev ne more primerjat z koncertom v dvorani, kjer bo 20+ evrov odštel le poznavalec oz. nekdo, ki bo za svoj denar iskal ustrezno protivrednosti, ki mu to ne bo, če ne bo res notri v tej glasbi... 

kaj bo v prihodnjih letih z metalom nevem... sigurno se tudi bandi tradicionalnih zvrsti uspejo istrelit med zvezde, dasiravno v bistveno manjšem obsegu kot tisti, ki so 20-30 let nazaj utemeljili žanr ali podžanr.. Warbringer so mi fantastičn trash primer, ki priča o tem, da se še da.

Vendar pa vidmo v zadnjem času, da so "the next big thing" v metalu zvrsti, ki probajo neki drugega, kot tisto, kar tvori metal koalicijo davno tega zapečateno. Mastodon, Gojira etc... bandi, ki v intervjujih radi povedo, da metal in metal mindset prezirajo.... in temu primerna je tudi baza fanov... Nova in stara šola pa v kar nekaj točkah ne najdeta skupnega jezika..

Jst sicer nekako štekam oba mindseta, ker sm še nekaj let nazaj ravno tako malo z viška gledal nad publiko, ki je pršla na Manowar, in je bla ravno tako zadeva modna pista in freakshow. In ogromno enega nacionalnega ponosa... smešna kombinacija... 

nakonc je fora odprtosti.. outside looking in/inside looking out, če si metaforo sposodim pri fates warning.

pa ne da je odprtost apriori neki dobrega... If you're too open-minded; your brains will fall out.”

kakorkoli, da te zmoti vidt folk v baggyjih izvajat jogo ob 8h zjutri na plaži je io indikator težke psihološke stiske. dotoči rum za otopelost ali išči pomoč. vse ostalo mislm da je že Speadge nakoval do popolnosti. 

metal pomoje doživlja eno krizo identitete. zakaj? 

men je vedno predstavljal trdnost karakterja, stabilnost, neki česar zob časa ne načne.. enkrat metalc vedno metalc je bil nekako slogan pretežnega dela mladosti. ampak se je ta rutina ujela v eno čudno zanko. 

že vsaj ene 8 let (mogu bi prebrskat med reportažami k sm jih pisal učasih, kjer sm to detaljno dokumetiral) opažam, da vse ostale zvrsti lažje prebijejo led med izvajalcem in poslušalcem. ok, pustimo za trenutek exodus in te bande, kjer folk točno ve po kaj je pršu, mosh, wall of death etc.. ampak ostali mladi bandi si želijo prav istega... torej nagovarjajo publiko naj se znori, zdivja, sčupa, zmosha.. vseprevečkrat je ta poziv dojekt kot siljenje k nečemu, kar se ti absolutno ne da. še zlasti, če z leti kosti postanejo težke glava pa hja.. treznejša! in tu nastane velika disonanca....

band, ki od publike želi/zahteva odziv in dve vrsti občinstva, ki med seboj nista kompatibilna. 

1.) čagotrpni - tisti, ki v svojem odzivu dajejo vedeti bandu, da ne verjamejo v njihovo zgodbo in niso toliko notri, da bi se udeležili ritualu

2.) čagotvorni -  v večini mlajši, energični, praviloma tisti, ki so šli čez formalnost spremembe mišljenja/vedenja s kkšnim intoksikantom urco ali dve prej...

seveda je med tema dvema ekstremoma množica, ki bo potegnila na eno ali drugo stran, odvisno od kritične mase.

kot razbiram iz komentarjev se prva in druga ekipa med seboj sovražita.. čagotrpen je tist, ki ga čagotvorni ošvrkne z lasmi med vihtenjem in prvi nato nekaj tečno mrmra - ubija filing.. smislno nasledstvo tega internega spora je, da se ta disonca med bandom in publiko še bolj poglobi.. ker čagotvorni gredo čagat drugam in na terenu pustijo bandu le publiko, ki sicer pravi da zbrano posluša in se jim nekaj dogaja v glavi, ampak na ven zgledajo mrtvi... in posledično band zgleda tup, ker ščuva ljudi v nekaj, kar jim ne sede... 

ali pa čagotvorni pridejo podmazani iz drugih zvrsti in festivalov nato ugrabit sceno kolektivno... metal kot tak se bo moral s tem soočit... ali zbledeti v tej disonanci neverovanja ali pa pač sprejet medse ves freakshow, ki ga je pomagal soustvariti... v neki meri ta preboj že vidimo v raznih korpiklnih in podobnih novodobnih scenkah.. ki enostavno skozi zdravo ali nezdravo mero zajebancije v sceno vračajo življenje... kamera to enostavno ljubi!!! mi pravjo kolegi iz snemalne ekipe da morjo zlo pozorno zbirat momente, da vsaj prbližno lahko prikažejo na metal bandu, da folk uživa..

tolk v razmislek, če bi pa nadaljevali pa predlagam, da se prestavimo v kkšno temu posvečeno temo :)