Darkthrone

    F.O.A.D. preveva primitivizem (prvinskost) slogana ''Sex, drugs & rock 'n' roll'', ki nakazuje odklon normam, ki so veljavne znotraj ustaljene subkulture že v tem primeru (ironično) metal subkulture. Opozarja na že omenjeno razvrednotenje glasbe spričo mehanizmov množičnega obveščanja, do katerega je prišlo s porastom popularnosti ''trših'' oblik muziciranja. Na tem mestu je potrebno poudariti, da gre za black metal izdelek, čeravno na prvi pogled F.O.A.D. ne bi mogli uvrstiti v dotično podzvrst. Evolucija v glasbi nas je pripeljala do stopnje, na kateri pod pojem black metal uvrščamo skupine tipa Dimmu Borgir, Satyricon in Emperor, pozabljamo pa pionirje v tej zvrsti, kot so Bathory, Destruction, Venom, Celtic Frost in Mercyful Fate. Darkthrone se z novim albumom vrača v obdobje izpred 25-ih let, v obdobje, ki je poznalo zgolj izraz metal ne ozirajoč se na podzvrsti. Vseeno lahko danes iz tistega obdobja razločimo black metal kot najbolj ekscentrično obliko, ki se je pojavila znotraj metal glasbe. Tej ekscentričnosti Darkthrone sledi že od samega začetka spreminja se zgolj v načinu podajanja sporočila.
    Glasba z novega albuma asociira na Motörhead in zgodnje Bathory albume, saj gre za ''umazan'' rock 'n' roll s pridihom punka. Strukture skladb so kot je pri Darkthrone že pravilo zreducirane na najbolj osnoven nivo, ki poslušalcu dopušča dovolj manevrskega prostora, da odklopi svoj razsodni um in preprosto uživa. Pri Darkthrone ni prostora za izkazovanje tehničnih sposobnosti muziciranja, prej nasprotno, kaže na to, da ni bistveno število solaž ali sprememb ritmov na skladbo, marveč pozitiven občutek skladnosti, ki ga je moč doseči tudi v minimalistično zastavljeni glasbi. Bistvo ni v tehnični dovršenosti, marveč v sposobnosti ustvarjanja ambienta, kar Fenrizu in Nocturno Cultu odlično uspeva. Mariskdo se bo ob poslušanju novega albuma spodtaknil ob zvok, ki ni več takšen, kot smo ga bili vajeni iz albumov Transilvanian Hunger, A Blaze In The Northern Sky ali Under A Funeral Moon. Osebno sem mnenja, da so omenjeni albumi odlični in veljajo za klasike, ampak metal ne potrebuje še enega albuma tipa Transilvanian Hunger, ker bi to pomenilo prej korak nazaj v razvoju glasbe. Darkthrone klasike so klasike ravno spričo svoje edinstvenosti in ponavljanje ustaljenega vzorca, ki je skupini prinesel uspeh bi razvrednotilo težo in pomen, ki ga ti albumi imajo v metal glasbi. Pot, ki jo je skupina ubrala že z albumom Hate Them se mi zdi prava in primerna, saj pojem Darkthrone vseeno ohranja tisto že omenjeno ekscentričnost, ki ga krasi že od vsega začetka.
    Vsekakor velja povedati nekaj besed tudi o sporočilu, ki ga nosijo besedila na najnovej¹em umotvoru norveških posebnežev. Darkthrone se v tem segmentu pojavlja v izjemno močni drži, o čemer priča že sam naslov albuma F.O.A.D. � Fuck Off And Die. Iz tega lahko sklepamo, da Darkthrone ne potrebuje pozornosti javnosti, vsaj ne v splo¹nem pomenu. F.O.A.D. je elitističen proizvod, ki se razodeva zgolj tistim, ki so pripravljeni ovreči vse predsodke in stereotipe ob spoznavanju njegovega bistva. Rdeča nit je nostalgija, ki jo pisca besedil čutita do časa v katerem se je rojevala njuna pripadnost do točno določene glasbe. Vračata se v čas adolescence, ko sta skozi glasbo skupin Manilla Road, Brocas Helm, Piledriver, Destruction, Omen, Razor in Sacrifice odkrivala krasni novi svet.
    Žal metal svet danes ni več tako enoznačen kot je bil pred več kot dvema desetletjema. Metal je postal industrija, katere proizvodi po večini izkrivljajo podobo te izjemne glasbene oblike, zato me toliko bolj navdušuje pristnost in iskrenost, s katero se predstavljata Fenriz in Nocturno Culto. Brez slabe vesti lahko zapišem, da je F.O.A.D. odličen album, ki docela služi svojemu namenu -  pokazati kako uživati metal ne oziraje se na ustaljene forme. Tistim nejevernikom, ki tega ne razumejo Fenriz in Nocturno Culto vzklikata � F.O.A.D.!