Močvara je klub, zanimivo umeščen med stavbo HRT (analogija z našo Metelkovo in sicer ne tako bližnjim RTV-jem) ter Savo (ki ima btw res huuuuge odmerjeno nabrežino - tako čez palec bi rekel na vsako stran "običajne" struge še vsaj kakih 20m trave, potem pa dvig za cca 3-4m na normalno raven, kjer je pešpot v stilu našega PST-ja). Ok, dost o naravi, gremo na muziko!

1. domačini Attitudes to Human Extinction - fak, kako lepo presenečenje večera, ali pa - če hočete - "ko se večer ne bi mogel boljše začeti". Najprej uganka: postava benda sta dva kitarista, dva vokalista, basist in bobnar. Koliko članov si je delilo oder? Če ste ugibali, ste uganili narobe. Na odru je folk pod  odrom terorizirala četverica. Namreč, kitarista sta obenem tudi vokalista. Nice approach. Slogovno so mi letele vse sorte asociacije v možganih od kaotičnih Gorguts, egipčanskih izletov v slogu Nile, do klasike v smislu Immolation. My giant cup of coffe indeed! Kitarista/vokalista sta izmenjaje imela glavno vlogo na vokalu, včasih pa z odra napadla v obliki dvojnih vokalov. Izpade noro dobro. Bonus zapovrh (vsaj zame) je bil pa en inštrumentalen komad nekje vmes med nastopom. Benti, to bi pa rad še kdaj slišal (morda celo pri nas?)

Imeli so številno podporo v dvorani in čutiti je bilo, da bo večer še "zelo pester"

2. Embryo - takoj po koncertu sem kolegu rekel, da so Hrvati postavili letvico precej visoko in da me daje rahla skepsa, kako se bodo odrezali Italijani. Hja, skepsa je bila po mojem mnenju kar upravičena. Morda bi kdo utegnil trditi, da je šlo prvim na roko dejstvo, da so pač domačini in da so apriori imeli večjo podporo, a recimo mene ta vidik ne bi dosti ganil. Pač, glasbeno so meni AtHE dosti bolj ustrezali kot Embryo. Če sem že pri prvih omenjal asociacije, pa naj jih še tukaj. Nekako bi jih lahko orisal z "Amorphis - Tales from the thousand lakes" (predvsem v kakih bolj "spevnih" delih, sicer so pa bili nekakšen melodični DM). Saj ne, da bi bili slabi, ampak glede na slog večera so bili, khm, "mašilo", pa naj mi oprostijo tisti, ki so jim Italijani dotični večer sedli v ušesa. Mene so pustili hladnega. Tudi dvorana se je opazno izpraznila med njihovim nastopom. Vem, da je to največja jeba za band, še posebej, če basist nakaže "dej circle pit!" četici pod odrom, ta pa se nato družno prime čez rame ter slema po svoje. No, ampak odžagali so vseeno suvereno, za kar jim dam pozitivno oceno. Niso oni krivi, če so se znašli "na napačnem kraju ob nepravem času".

3. I am Morbid - 30. obletnica Covenant plate. Prav počasi so nas pripravljali na obuditev skoraj vseh komadov z omenjenega ploščka (manjkala sta le inštrumentalen Nar Mataru ter "najbolj punkovski" komad benda Angel of Disease). Poleg glavnega igralca (C) so namreč imeli častno mesto tudi prva pa druga ter četrta plata (A, B, D). Aja, za vse nevedneže (heretiki!) - govora je o prvih štirih albumih - Altars of Madness, Blessed are the Sick, Covenant ter Domination. Pete "Commando" Sandoval je neverjeten. Kljub svojim ne-več-tako-rosnim letom poveljuje bateriji kot najbolj izkušen topničar. David Vincent je bil po moji oceni vidno navdušen nad publiko, ki se je za razliko od drugega banda nagrmadila v dvorano tako, da je bilo kljub zunanjim jesenskim temperaturam peklensko vroče. Ampak res peklensko vroče. V dvorani je vladala vsesplošna norija. Pa saj je prav tako!

Skratka, IaM so nam postregli z bogatim prerezom čez prve štiri albume s poudarkom na "slavljencu" (več pa na priloženi setlisti).

Tako sem frderbal dve muhi na en mah - dobil, kar sem iskal na MD (pa so zaradi vsem znanih vremenskih nevšečnosti odpadli), poleg tega pa odkril biser naših južnih sosedov. Danke šen.