Včeraj sem bil v Gustafu na black metal koncertu Marax in Cvinger. Ker si banda delita člane, večkrat nastopata skupaj, kar je verjetno zanje najbolj priročno.

A to sploh ni razlog, da odpiram to temo. Čeprav včeraj nisem ne enega ne drugega banda gledal prvič v živo, sta se mi oba zdela drugačne. oba v pozitivnem smislu.

Pri Marax sem bil predvsem navdušen nad kitarskimi veščinami Drakslerja. Prav osuplo sem mu gledal pod prste, kako kompleksne ritme in riffe spreminja v ušesom prijetne melodije, katerih rezultat so nalezljive melodije atmosferičnega black metala. Sploh navdušen sem bil nad bandovim zaključkom, ko je v celoti zaigral zadnje štiri komade prvenca The Witch: Spirits of the Dead, Désespoir, My Glorious Death, Into the Darkness. komaj včeraj sem opazil, kako dobro ti štirje komadi delujejo kot celota.

Potem pa Cvinger. Oni so vedno konkreten zalogaj za ušesa in za um. Dosti vsega, se pravi nasičena glasba, itak bolj ali manj ves čas visok tempo in težka atmosfera, ki močneje tišči proti tlom kot trenutno ozračje, ki nas pripravlja na peklensko poletje. medtem ko pri Marax še nekako gre brez ene dodatne kitare, si pa tega pri Cvinger nikakor ne bi mogel predstavljati. In super je bilo videti, kako so člani med seboj usklajeni, da sta se nov kitarist in basist dobra vklopila v band in tega v živo dejansko konkretno popestrita. Ne samo, da napolnita oder, temveč tudi v pravi meri in na pravi način doprineseta k bandovem performansu.

upam, da oba banda vztrajati in delata dalje, kajti oba sta več kot pomemben mozaik slovenske (black) metal scene.