Vloga rimskokatoliške cerkve v balkanskem holokavstu

Švicarski politolog Marco Aurelio Rivelli je leta 1998 napisal knjigo NADŠKOF GENOCIDA, Nadškof Stepinac, Vatikan in ustaška diktatura na Hrvaškem v letih 1941-1945. Oktobra istega leta pa je papež Janez Pavel II. Alojzija Stepinca, ki je bil v času Pavelićevega ustaškega režima zagrebški nadškof, posmrtno razglasil za blaženega.

Najbolj znana ustanova za raziskovanje nacističnih zločinov, Center Simona Wiesenthala, je od Vatikana sicer zahtevala, da z razglasitvijo počaka, dokler se ne razišče Stepinčeva vloga med drugo svetovno vojno. Ta raziskava bi morala temeljiti tudi na dostopu do vatikanskih arhivov, Center pa je opozoril na številne dokaze, "da je kardinal Stepinac podpiral ustaško državo, ki je bila marionetna država nacistične Nemčije, in blagoslovil njenega poveljnika Anteja Pavelića". Direktor oddelka za mednarodne odnose v Centru Shimon Samuels je še dodal, da "bi odločitev, da se počaka na nepristransko razsodbo neodvisnih zgodovinarjev, ublažila občutek, da gre za dejanje, ki je v najboljšem primeru provokacija, v najslabšem pa zgodovinski revizionizem". A poziv na odločitev Vatikana ni vplival. Janez Pavel II. je v romarskem središču v Mariji Bistrici blizu Zagreba pred stotisočglavo množico beatificiral kardinala Stepinca, ki ga je hrvaški predsednik Franjo Tuđman malo pred tem označil za "mučenika komunističnega režima". Ljudem je ob tem spregovoril o spravi, odpuščanju in tragični zgodovini: "Iz vsega srca želim, da se v tem delu Evrope ne bi nikoli več ponovile nečloveške razmere, ki smo jim bili v tem stoletju večkrat priča."

Mučenik in svetnik

A ko je Janez Pavel II. govoril o "mučeniku Stepincu" in njegovem trpljenju ter "treh velikih zlih stoletja: fašizmu, nacizmu in komunizmu", je pozabil na ustaško diktaturo in balkanski holokavst ter vlogo rimskokatoliške cerkve v njem. Za obliko "pozabljivosti", ki je danes na Balkanu precej razširjena, pa ne trpi švicarski politolog Rivelli. Obširno zgodovinsko delo, ki je konec lanskega leta izšlo tudi v slovenskem prevodu, je podrobno dokumentiran popis ustaških grozodejstev, v katerih je neposredno sodelovala hrvaška katoliška cerkev z nadškofom Stepincem na čelu. V obdobju ustaškega režima Stepinac po občečloveških merilih ni bil nikakršen svetnik. Je morda prav zato lahko postal katoliški "svetnik", ker je do popolnosti uresničeval cilje svoje cerkvene ustanove? Vatikan ga je razglasil za blaženega prav zaradi njegovega kolaboriranja pri ustvarjanju "Kristusove ustaške Hrvaške" z "bodalom in s križem".

Goreč antikomunist, ki je po zlomu nacifašizma upal, da bodo anglo-ameriški zavezniki uničili Beograd in Moskvo z atomsko bombo, ni nikoli obsodil zverinskih ustaških pobojev 700.000 Srbov, 90.000 Judov in več deset tisoč Romov, ki so jih v prvi osebi izvajali tudi številni katoliški duhovniki. Poveljnik koncentracijskega taborišča Jasenovac, frančiškanski redovnik Miroslav Filipović Majstorović, se je z nočnih pobojev vračal "v okrvavljenih oblačilih" in se v kolektivni spomin svojih žrtev vpisal kot fra Satan. Predstojnik ustaškega "verskega oddelka za spreobrnitve", katoliški duhovnik Dionis Juričević, pa je pravoslavce, ki jih je množično prisilno spreobračal, nagovarjal z besedami: "Dobro vemo, kam bomo poslali tiste, ki bodo zavrnili krst. Severna območja sem že očistil vseh, od otrok v plenicah do starcev. Če bo treba, bom to naredil tudi tukaj, kajti danes ni greh ubiti niti sedemletnega otroka, če povzroča sitnosti našemu ustaškemu režimu ... Naj vas nikar ne zavedejo moja redovniška oblačila. Vedite, da takrat, ko je treba, vzamem v roke mitraljez in pobijem vse, ki se upirajo državi in ustaškim oblastem." A to sta le dva iz množice zločincev v duhovniških oblačilih, ki jih rimskokatoliška cerkev ni nikoli obsodila. Še več, ko je versko fanatični in rasistični ustaški režim skupaj z nacifašizmom propadel, je cerkev zločinskim duhovnikom omogočila, da so se poskrili v njenih ustanovah.

Podatke o več sto tisoč na najgrozovitejši način pobitih Srbih, Judih in Romih potrjujejo viri anglo-ameriških zaveznikov, pa tudi dokumenti nemških nacistov in italijanskih fašistov. Dodatno jih podkrepijo dokumentarne in "spominske" fotografije iz arhivov ustaških klavcev in njihovih cerkvenih sodelavcev, ki so skupaj gradili "čisto hrvaško-katoliško raso". Eden od njih je bil tudi nadškof Stepinac, ki je z blagoslovom Vatikana sodeloval pri "prostovoljnem spreobračanju" pravoslavnih Srbov v katolištvo, prejel najvišje ustaško odlikovanje za nevojake, "velered", in se na slovesnostih družil z diktatorjem, ki so mu, kakor je zapisal italijanski novinar, diplomat in književnik Curzio Malaparte, njegovi zvesti ustaši v dar prinašali iztaknjene človeške oči: "Med pogovorom sem opazoval okroglo pleteno košaro iz šibja, ki je bila na pisalni mizi, levo od poglavnika ... Mislil sem, da gre za ostrige, ki so jim odstranili lupino, tako kot tistim, ki jih je na londonskem Piccadillyu včasih mogoče videti razstavljene na velikih pladnjih v izložbah trgovin Fortnum and Mason. Casertano [italijanski minister v Zagrebu] me je pogledal in mi pomežiknil: 'Bi ti bila všeč, kaj, dobra juha iz ostrig!' 'So te ostrige iz Dalmacije?' sem vprašal poglavnika. Ante Pavelić je dvignil pokrov košare in pokazal tiste morske sadeže, tisto sluzasto in zdrizasto maso ostrig, in s svojim značilnim dobrim in utrujenim nasmehom dejal: 'To je darilo mojih zvestih ustašev: dvajset kilogramov človeških oči.'"

Ustaše pa so zanimali tudi zlato in dragocenosti njihovih žrtev. Ob zlomu nacifašizma je del naropanega bogastva, ki jim ga ni uspelo spraviti na varno, skrival prav zagrebški nadškof. In ko je večini nacifašističnih zločincev uspelo pobegniti iz Evrope tudi ob pomoči vatikanskih oblasti, je Stepinac ostal v Titovi Jugoslaviji, kjer je takoj obsodil komunistični režim in vse do smrti igral vlogo mučenika.

Kristusovi vojščaki

Rivelli je med pripravo gradiva za knjigo opravil intervjuje z nekdanjimi ustaši in s predstavniki cerkve, pa tudi z žrtvami, ki jim je uspelo preživeti množične poboje: "Številni stari ustaši so ohranili svojo zgodovinsko fanatično zločinsko nadutost in zagovarjajo legitimnost balkanskega holokavsta v imenu svete Hrvaške, navdihnjene z najbolj mračnjaškimi zapovedmi katoliške vere. Številni ugledni predstavniki klera zanikajo množično pobijanje ali zmanjšujejo njegov pomen ali pa si drznejo navajati prazna opravičila. Najpogosteje se odzovejo z nelagodjem, zadrego, razburjenjem: eden od visokih rimskih cerkvenih dostojanstvenikov je to mojo rekonstrukcijo zgodovine označil za diabolično delo, ki me bo pripeljalo v pekel. Starejši Srb, ki je ubežal pred poboji v koncentracijskem taborišču Jasenovac, kjer je bil priča mučenju in uboju svoje sestre, svoje žene in treh otrok, mi je s solzami v očeh dejal: `V tistem koncentracijskem taborišču, v tistem peklenskem obroču sem se vsak dan prisilil, da sem pomislil na boga: zato, da bi ga preklel.'"

Visoki predstavnik rimskokatoliške cerkve, ki "ni niti s prstom mignil, da bi ustavil etnično-verski genocid", je umrl naravne smrti v svoji rodni župniji, Vatikan pa ga je razglasil za blaženega. Največji zločinci, ustaški vodje in visoki cerkveni dostojanstveniki, ki so dejavno sodelovali v balkanski "krvavi kopeli", so pobegnili pred roko pravice in svoje delo "božjih poslancev" nadaljevali v Latinski Ameriki, Francovi Španiji in cerkvenih ustanovah po Evropi in svetu. Navadni "Kristusovi vojščaki", ki so pod ustaškim režimom v imenu boga pobijali "krivoverce", niso imeli takšne sreče. Del tistih, ki jim je uspelo pobegniti pred Titovo vojsko, so Angleži in Američani zaradi slovesa, pridobljenega v balkanskem holokavstu, poslali nazaj na kraj zločina. Njihove kosti danes odkopavajo tudi v množičnih grobiščih po Sloveniji.

Toni Dugorepec