|
Pišite kar in kakor hočete, po kakršni-koli metologiji sem vam pač zahoče. Naredimo (samo)pregeld leta.
Naj ta sicer nekoliko
klišejski pregled iztekajočega leta začnem z retrospektivo... in
opravičilom. V januarski (2010) številki revije Master Magazin sem
opisal t.i. 'Top 5 2009'. Če na opisano gledam zdaj obžalujem, da
nisem na lestvico vključil albumov WARDUNA - Runaljod - Gap Var
Ginnunga, ter SKITLIV - Skandinavisk Misantropi, pa čeprav za ceno
Immortal, ter Funeral Mist... ki sta sicer dobra albuma, a pod testom
časa se pokaže, da se ne moreta primerjati z zgoraj omenjenima
mojstrovinama, pa čeprav en album od dvojice sploh ni metal, drugi
pa je... no, neko čudo - in ima na naslovnici tipa s harmoniko.
Torej: med maratonskim
poslušanjem solaž iz albuma Spiritual Black Dimensions Dimmu
Borgir, ki ambivalentno vzbujajo in parodirajo božično vzdušje
podajam svoj subjektivni Top 10 2010:
1. Nachtmystium -
Addicts: Black Meddle pt.II
Album, ki mi verjetno ne
bi pomenil 5% tega kar mi, brez določenih življenjskih izkušenj –
ki pa niso bile tako obširne kot bi si kdo predstavljal temveč
precej okrnjene, a toliko intenzivnejše narave. Poleg tega
Nachtmystium ponujajo možnost re-definicije black metala v urbanem
okolišu... oziroma nasploh. In ker gre za izdelek ki ne le presega
meje black metala, temveč na naratološki način tudi meje metala
samega.
2. Man's Gin - Smiling
Dogs
Glasba tistega človeka,
ki ni obupal nad rock/metal glasbo tudi po tistem, ko je ugotovil, da
je za deset in več let zamudil priložnost kombiniranja igranja
skladbe The Man Who Sold The World ter seksa. Več sreče prihodnjič
– če verjamete v reinkarnacijo. Ostalim pa ostanejo nuklearne
ambicije.
3. Xasthur - Portal of
Sorrow
Anekdota:
Jaz: Xasthur je glasba
razglašenosti duha... duše... človeka kot bitja tu in sedaj...
Nekdo drug: (prisluhne,
posluša pol komada, nakar zmaja z glavo) Tu je razglašeno še kaj
drugega kot duša...
Veličasten epitaf nekega
ameriškega black metal projekta. Transcendenčno potovanje v lastno
izničenje. Dovolj besed. Umrimo...
4. Burzum - Belus
Vrnitev odpisanega. In to
kakšna vrnitev! Atmosfera kakršna je najstniškemu Vargu pred
desetletjem in pol uspevala le s pomočjo klaviatur mu je na Belus
uspela v distorziji kitar. Album, ki spominja, kaj bi black metal naj
bil. In to ni zgolj zima, noč, led, Satan, analni seks, temveč tudi
pomlad, dan, zimzelen, panteoni ne-nevtralnih božanstev in...
presenečenje: vaginalni seks. Kako globoko ste?
5. Blood Cult - We Are
The Cult Of The Plains
Redneck black metal. Kaj
hočemo lepšega? Rock'n Roll, black metal, surf rock in Ted Nunget
se srečajo na skednju v oddaljenih in osamljenih predelih Illinoisa.
Pijejo absint in premlevajo o zgodbi Children of the Corn Stevena
Kinga. Nato plešejo. Ko se utrudijo plesa neusmiljeno fukajo. In mi
smo vzhičeni nad to black metal primitivnostjo.
6. Darkthrone - Circle
the Wagons
Zakaj? Enostavno ker.
Komadi kot so I Am The Working Class ter Circle the Wagons recimo so
tisto, kar smo socialni izmečki potrebovali vse od rojstva
kapitalizma. Ne da jih pod drugačnimi pogoji ne bi... Ahh, fuck
it...
7. Twilight - Monument To
Time End
Ste kdaj plavali v
sekretu v katerega so narkomani metali igle in spuščali lastno kri,
v katerega so najbolj low-budget prostitutke izpuščale svoje ter
tuje sokove, v katerega ste kot pijan najstnik/ca bruhali po naporni
noči svežih ekscesov življenja... in ostali čisti? Ali si vsaj
predstavljali kako bi ta čistoča naj izgledala? No...?
8. Troll - Neo-Satanic
Supremacy
Klasični simfonični
black metal ki deluje kot bi moral delovati marsikateri simfonični
black metal tam nekje od leta 1996 dalje.
9. Finntroll - Nifelvind
Tipični stari, dobri
Finntroll z zgodbami o trolih, ki nagajajo kristjanom. Smrtonosno. In
ker ne jokajo. In ker so bojda člani benda pohvalili mojo recenzijo
albuma v reviji Master Magazin na letošnjim Metal Campu. Žal sem
jih zgrešil a ego je ego. In ker album krasi res lepa psihadelična,
kot iz šestdesetih pobegla naslovnica.
10. Dark Fortress –
Ylem
Izjemna priredba Sycamore
Trees iz filma Twen Peaks! In skoraj toliko izjemen komad Wraith...
Ostalo je precej povprečno. Black metal transgresija, ki ji
kvaliteta uspe na najbolj 'naredimo-to-mimogrede' mestih. Toda ta dva
komada... cel album takšnega petja in takšnih kitar in takšne
intenzivnosti in ta 'Top 10' bi obsegal zgolj en naslov. Toda žal...
kratko a neskončno sladko.
Obžalujem, da nisem za
uvrstitev na seznam nisem mogel upoštevati prihajajočih albumov
Shining
Nargaorth
Warduna
Pa drugič.
EDIT:
p.s. Retrospektivno odkritje leta: Nocturnal Breed!!! Ter Velvet Underground prvenec. Ter Woods of Ypres. Toda predvsem Nocturnal Breed.
------------- I kill people all day long, I sing my song, because I'm John Lawman.
|