lepo napisano

Zacnem z dvema slikama, prvo sem opazil v Ijusovem linku v BM debati (ki mi je ze takrat sprozila razmislanje v tej smeri) druga je za primerjavo

Naj se obrazlozim...

Ne glede na brcanje kricanje in ropotanje „scene“, da metal se vedno zivi, je saj v mojih oceh tisto, kar naj bi ta glasba bila pokopano in mrtvo. Razlog za to pa vidim v smeri v kateri ta svet potuje. Glavne vrline te subkulture, svoboda v dejanjih, mislih in izrazanju le-teh, se utapljajo v poplavi internetnih strani, ki pravijo „helps you connect and share with the people in your life“, strani z spodbudo „Broadcast yourself“ itd.

Argument, da te strani omogocajo lazjo prepoznavnost glasbenikom in podobno pa se lahko ovrzejo z velikostjo nase drzave in stevilom ljudi, ki naj bi tej subkulturi pripadali. Vecino dejanj, ki se zgodijo je obelezenih, nekje na neki strani obstaja slika, in vedno nekdo pozna nekoga, ki pozna tistega, ki potem pove spet cetrtemu da je prvi to in ono...

Slovenija je postala premajhna, temu pa je, po moje, tako zaradi „mindless“ klikanja in sprejemanja khm...prijateljev... v stevilke nad 500. Kako za hudica imas lahko 500 prijateljev?! Ali pa znancev...niti ni vazno, vazno je, da v vecini primerov z ljudmi s katerimi nimamo stika, tudi po tem ko jih „dodamo“ stika se vedno ni. Zdijo v listi prijateljev, na njih se pozabi, a dejstvo da teh 500 ljudi vidi vsako stvar ki jo po tem naredis ostane. Anonimnost izginja, vse je pocasi vidno vsem, dostop do stvari je klik stran.

No, da se vrnem na sliki in poanto debate. V prvi vidim tisto, kar za moje pojme ta glasba je v samem bistvu, v drugi pa tisto, v kar je zavila na neki kretnici, ki smo jo ocitno spregledali. Kdo je na slikah niti ni vazno, gre se za obcutek ki mi ga dajeta. Prva je preprosta, predstavlja mi cas, ko mobiteli in internet se niso obstajali. Cas v katerem je bil stik med ljudmi se bol pristen in cas v katerem so ljudje namesto, da bi zdeli doma in dobivali stirioglate oci, zdeli zunaj in uzivali v realnih, fizicnih, oprijemljivih stvareh. Virtualno ni obstajalo. Stvari so bile spontane in nove.

Druga slika pa mi predstavlja skozlanost v kateri smo danes. Uniformiranost in razkazovanje barve kot pavi samo zato, da bos opazen, da ne bos odrinjen in „out“. Naj poudarim, proti tetovazam nimam nic, nasprotno, obozujem jih...Ampak, ko pridemo do tocke kjer to postane uniforma...to pa zal ne morm prebavit. In sklicevanje da je to pac stil, ki je vsec takemu tipu ljudi... blow it out your ass, bullshit. Dandanes je vecino teh stvari samo se naslednja kul stvar in nekaj kar je treba imeti/biti da pases. Pa naj bo to folk metal, black metal, vsi core-stvori ali pa thrash.

In se zakljucek, da, kot...metalec...se dostikrat pocutim omejeno. Razlogi pa upam, da so vidni zgoraj. Ze znotraj scene tezko vzpostavim stik, kako naj mi potem sele uspe kje drugje, kjer je skupnih tock za pogovor nekje za povprecno sibirsko temperaturo v januarju. Frogijeva ideja o podmladku se mi sicer zdi super, ampak zal svet poskrbi, da so vsi potencialni metalci (kot metalci ne govorim o stereotipni predstavi osebe ampak o spostovanju do glasbe, ki je nekoc bila prisotna znotraj scene) do 9 leta ze vsi sprani in zivljensko odvisni od I-podov, padov in vsh ostalih I-traparij.

In tisti, ki s to glasbo vstrajamo ze vecino svojih zivljenj postajamo dinozavri. Redki, redkejsi, izumrli... Metal kot glasba zivi, metal kot ideja pa je pokopan. In v tem grmu tici, saj moja, omejenost. Prevec hocem nazaj, svet pa rine naprej.

Sicer nočem bit človek predsodkov in možno da se tudi motim, ampak kolikor jaz vidim stvari so nekateri metalci zelo omejeni. Že recimo ko se govori o Amon Amarth sem 100% da če band nebi bil komercialen in nebi bilo tega »viking, pagan booma« al whatever, bi marsikdo o bandu govoril povsem drugače. Isto za Dimmu Borgir, Nightwish in podobne bande. Pomoje imate tukaj problem, ker stvar komercializira do take mere, da ni več posebna in naenkrat vam postane bedna češ »to je za mlade mulce, ki nimajo pojma in izkušenj kot jih imamo mi«. Ali pa ko ste imeli debato o tem, ko je nekdo poslušal en band več časa kot pa večina drugih in je potemtakem bil »več vreden in boljši metalc?«, po drugi strani pa hočete podmladek (za nekatere folk, ki »ma laske do ramen in jim je mamica šele zdej pustla da si jih pustijo rast« verjetno ne štejejo).

Zdi se mi, da je človek ki se ne omejuje samo z metalom, za 99% ljudi čudak (tako metalce kot nemetalce) ker na eni strani posluša recimo Bolt Thrower, obenem pa z enako vnemo obožuje tudi nekega elektronskega producerja, da rapa ali popa niti omenjam ne. In spet si v socialnem problemu, ko nekdo, s katerim si prej govoril o nekem super-duper underground metal bandu izve, da poslušaš 2paca.

Glede občutkov na drugih scenah bi rekel, da se najdejo podobnosti z metalom v smislu kako ljudje gledajo na druge scene/druge ljudi nasploh. Moram pa reči, da sem se na letošnjem obisku enega od GOA psychedelic festivalov, počutil precej bolj domače kot pa na metal festivalih. Z ljudmi sem se neprimerno bolje razumel. Saj pravim, sigurno je odvisno tudi od ljudi, s katerimi govoriš, vendar pa je generalni občutek precej bolj sproščene narave.