Že dolgo se nisem oglasil na forumu, ampak po včerajšnjem razočaranju pa kar težko kontroliram prste. Torej glede koncerta:

Zamuda.

Igrali so trije ansambli, ki nimajo nič skupnega, prvi so nastopili podpovprečno talentirani mladci s gostilniškim vokalom, gre prepričljivo za ansambel, ki plača bolj znanim izvajalcem, da jih lahko spremlja na turneji. Drugi so nastopili Seth, ki so sicer čisto korektno igrali, vendar njihovo blackmetalstvo nima nič skupnega z mojim nekoč najljubšim ansamblom Pestilence, ki ga spremljam že od časov Testimony in se še dobro spomnim, kako sem bil eden redkih uživačev ob izidov zvokov plošče Spheres. 95 % fanov  je namreč  takrat (1993) Pestilence obrnilo hrbet. Klasični death metal je naslednje leto tako ali tako praktično izumrl.

Koncerta sem se pravzaprav že predhodno bal, ko sem slišal neprebavljive zvoke zadnje plošče Obsideo. Gre za skupek modernega tehničnega spakovanje brez repa, glave, še manj pa feelinga. Že predhodni plošči po combeacku sta bili povprečni, saj smo bili za Pestilence navajeni, da je vsaka plošča popolnoma drugačna in nekaj popolnoma novega na glasbenem trgu. Koncerta sem se bal tudi, ker se spomnim nastopa na Metelkovi 2009, ko se je čutilo, da glasbenikom ni več do nastopanja v prešvicanih klubih, kako jih moti stage diving itd., igrali so seveda precej brez feelinga. Spomnim se tudi, ko smo začeli spoznavati skrivnosti svetovnega spleta leta 1995 ko so člani razlagali, kako jih metal ne zanima več, da jih privlači samo še jazz, fusion in da imajo vrh glave neumne metal publike, ki se ga nabije do amena in leži pred odrom ali pa jih na oder meče trše predmete.

Zakaj so se potem vrnili, ko bi lahko ostali v spominu metalske glasbene industrije kot najbolj inovativen ansambel v skupini ekstremnejših zvokov? Odgovora ne vem, ampak očitno gre za na neke osebne težave, Mameli je ves čas izgovarjal neke nerazumljive besede in zvoke, deloval je kot da ga zapušča razum, koncert je bil sestavljen iz ene skladbe iz druge plošče (komaj spoznal), ene iz četrte in dveh iz slavne Testimony (Twisted Truth je bil totalno zafušan – srce se mi je paralo), vse ostalo je bilo moderno nepovezano sranje, muka za ušesa. Ko sem se vračal domov, takoj po koncertu, kar se še ni nikoli zgodilo, so dežne kaplje padale na moj 22 let star TS Pestilnce, ki je z mano prehodil že pol Evrope in bi moral čutiti neko posebno »sentimental value«, nek neumen ponos, ki ga lahko čutimo samo metalci ob strganih in do sivega spranih oblekah, sam pa sem želel čim prej domov, da snamem iz sebe ta sramotni napis Testimony of the Ancients.

Poskušal sem uživati na koncertu, a sem trpel kot žival. Ne vem, morda je bil to namen koncerta, novodobne metalske scene tako ali tako ne razumem.

Predstavljajte si najstnico, ki je pet let zaljubljena v fanta in potem izve, da je peder! Tako sem se počutil.

Kaj bo prinesel »comeback« Death? Podobno peklensko žalost? Se je bolje izogniti temu pogrebu? Je bil letos en pogreb dovolj?

Skratka 22 € je bila kljub dolgoletnim izkušnjam ena najslabših naložb v letu 2014, za koncert lahko rečem samo še eno besedo: sranje!

žid: hvala za tole, odleglo mi je :)

death smo pa z doletam gledal na dunaju in je blo  kr uredu

Da ne boste narobe razumeli, jaz sem bil vedno tisti, ki je spodbujal narod, da obiskuje metalske koncerte. 

Kolektivno mnenje o koncertih se večkrat ustvari, včasih samo na podlagi dobrih studijskih izdelkov ali pa nekih napetih pričakovanj in mnenjskih voditeljev. Zato apeliram tudi tokrat na vse bralce foruma, da svoja mnenja, ki sem jih prejel na PM in na e-pošto delijo z drugimi. Slovenija ima sedemdesetletno tradicijo brutalnega sistemskega kolektivizma in ljudje, ki razmišljajo drugače in čutijo drugače, se pogosto svojih mnenj ne upajo deliti javno. Tudi pomisleki in zavore pri svobodi izražanja so posledica sedemdesetletne vladavine socializma v Sloveniji, ki se očitno nikoli ne bo pretrgala.  Pa da ne bom preveč politiziral, naj omenim še to, da sem bil prijetno presenečen nad predskupino Pestilence 2009, Wolves in the Throne Room, ki so se mi zdeli na studijskih ploščah dolgočasni, v živo pa so kar lepo potegnili v trans.

Kakšni so pa Gorguts v živo? Prva plata je bila super, tretja pa že precej čudna in v živo bi bilo to kar težko poslušat. Glede Death pa še ne vem, spomnim se nekaj let nazaj DiGiorgia na Trash Assaultu s Sadus – z razštelanostjo je že konkuriral Miju Popoviču. Morda je važna tudi ura nastopa, torej preden na člane ansambla začno premočno vplivati halucinogene snovi in C_nH_2n+2O.

Spomnim se, ko sem si pred dobrimi dvajsetimi leti naročil piratsko posneti kaseti Testimony in Spiritual Healing. Da sem kaseti preplačal je odtehtalo, ko sem prvo vtaknil v očetov radio na vikendu in so šle sosedove kure in purani eno uro in polj prej spat v kurnik. To so čudoviti spomini, ki jih je neumno popačiti s prisiljenimi ploščami in koncerti istih izvajalcev. Zato bom glede tribute to Death še razmislil. Naj še enkrat zapišem: predstavljajte si najstnico, ki je pet let zaljubljena v fanta in potem izve, da je peder! Menim, da to ni prijetno. 

ŽID- wrote: Kakšni so pa Gorguts v živo? Prva plata je bila super, tretja pa že precej čudna in v živo bi bilo to kar težko poslušat.

2012 so igrali na http://youtu.be/nVB0XM7g3ik" rel="nofollow - Metalcampu-link

Kolikor sem se po zadnjih koncertih pogovarjal s folkom grejo na Death to all koncert že samo zaradi njih