Top 2010

Pišite kar in kakor hočete, po kakršni-koli metologiji sem vam pač zahoče. Naredimo (samo)pregeld leta.

Naj ta sicer nekoliko klišejski pregled iztekajočega leta začnem z retrospektivo... in opravičilom. V januarski (2010) številki revije Master Magazin sem opisal t.i. 'Top 5 2009'. Če na opisano gledam zdaj obžalujem, da nisem na lestvico vključil albumov WARDUNA - Runaljod - Gap Var Ginnunga, ter SKITLIV - Skandinavisk Misantropi, pa čeprav za ceno Immortal, ter Funeral Mist... ki sta sicer dobra albuma, a pod testom časa se pokaže, da se ne moreta primerjati z zgoraj omenjenima mojstrovinama, pa čeprav en album od dvojice sploh ni metal, drugi pa je... no, neko čudo - in ima na naslovnici tipa s harmoniko.

Torej: med maratonskim poslušanjem solaž iz albuma Spiritual Black Dimensions Dimmu Borgir, ki ambivalentno vzbujajo in parodirajo božično vzdušje podajam svoj subjektivni Top 10 2010:

1. Nachtmystium - Addicts: Black Meddle pt.II

Album, ki mi verjetno ne bi pomenil 5% tega kar mi, brez določenih življenjskih izkušenj – ki pa niso bile tako obširne kot bi si kdo predstavljal temveč precej okrnjene, a toliko intenzivnejše narave. Poleg tega Nachtmystium ponujajo možnost re-definicije black metala v urbanem okolišu... oziroma nasploh. In ker gre za izdelek ki ne le presega meje black metala, temveč na naratološki način tudi meje metala samega.

2. Man's Gin - Smiling Dogs

Glasba tistega človeka, ki ni obupal nad rock/metal glasbo tudi po tistem, ko je ugotovil, da je za deset in več let zamudil priložnost kombiniranja igranja skladbe The Man Who Sold The World ter seksa. Več sreče prihodnjič – če verjamete v reinkarnacijo. Ostalim pa ostanejo nuklearne ambicije.

3. Xasthur - Portal of Sorrow

Anekdota:

Jaz: Xasthur je glasba razglašenosti duha... duše... človeka kot bitja tu in sedaj...

Nekdo drug: (prisluhne, posluša pol komada, nakar zmaja z glavo) Tu je razglašeno še kaj drugega kot duša...

Veličasten epitaf nekega ameriškega black metal projekta. Transcendenčno potovanje v lastno izničenje. Dovolj besed. Umrimo...

4. Burzum - Belus

Vrnitev odpisanega. In to kakšna vrnitev! Atmosfera kakršna je najstniškemu Vargu pred desetletjem in pol uspevala le s pomočjo klaviatur mu je na Belus uspela v distorziji kitar. Album, ki spominja, kaj bi black metal naj bil. In to ni zgolj zima, noč, led, Satan, analni seks, temveč tudi pomlad, dan, zimzelen, panteoni ne-nevtralnih božanstev in... presenečenje: vaginalni seks. Kako globoko ste?

5. Blood Cult - We Are The Cult Of The Plains

Redneck black metal. Kaj hočemo lepšega? Rock'n Roll, black metal, surf rock in Ted Nunget se srečajo na skednju v oddaljenih in osamljenih predelih Illinoisa. Pijejo absint in premlevajo o zgodbi Children of the Corn Stevena Kinga. Nato plešejo. Ko se utrudijo plesa neusmiljeno fukajo. In mi smo vzhičeni nad to black metal primitivnostjo.

6. Darkthrone - Circle the Wagons

Zakaj? Enostavno ker. Komadi kot so I Am The Working Class ter Circle the Wagons recimo so tisto, kar smo socialni izmečki potrebovali vse od rojstva kapitalizma. Ne da jih pod drugačnimi pogoji ne bi... Ahh, fuck it...

7. Twilight - Monument To Time End

Ste kdaj plavali v sekretu v katerega so narkomani metali igle in spuščali lastno kri, v katerega so najbolj low-budget prostitutke izpuščale svoje ter tuje sokove, v katerega ste kot pijan najstnik/ca bruhali po naporni noči svežih ekscesov življenja... in ostali čisti? Ali si vsaj predstavljali kako bi ta čistoča naj izgledala? No...?

8. Troll - Neo-Satanic Supremacy

Klasični simfonični black metal ki deluje kot bi moral delovati marsikateri simfonični black metal tam nekje od leta 1996 dalje.

9. Finntroll - Nifelvind

Tipični stari, dobri Finntroll z zgodbami o trolih, ki nagajajo kristjanom. Smrtonosno. In ker ne jokajo. In ker so bojda člani benda pohvalili mojo recenzijo albuma v reviji Master Magazin na letošnjim Metal Campu. Žal sem jih zgrešil a ego je ego. In ker album krasi res lepa psihadelična, kot iz šestdesetih pobegla naslovnica.

10. Dark Fortress – Ylem

Izjemna priredba Sycamore Trees iz filma Twen Peaks! In skoraj toliko izjemen komad Wraith... Ostalo je precej povprečno. Black metal transgresija, ki ji kvaliteta uspe na najbolj 'naredimo-to-mimogrede' mestih. Toda ta dva komada... cel album takšnega petja in takšnih kitar in takšne intenzivnosti in ta 'Top 10' bi obsegal zgolj en naslov. Toda žal... kratko a neskončno sladko.

Obžalujem, da nisem za uvrstitev na seznam nisem mogel upoštevati prihajajočih albumov

Shining

Nargaorth

Warduna

Pa drugič.

EDIT:

p.s. Retrospektivno odkritje leta: Nocturnal Breed!!! Ter Velvet Underground prvenec. Ter Woods of Ypres. Toda predvsem Nocturnal Breed.