Usodna naključja

Krog in puščica

Robert Škrlj, Primorske novice, 7. val, leto 67, št. 79, 5. april 2013, str. 19.

Govorimo o rasti, čeprav se zavedamo mej rasti. Če ne bomo zaustavili nebrzdane rasti, bomo zgrmeli v prepad.

Vse, kar poznamo, kar nas obdaja, živi v neprestanem cikličnem obnavljanju. Vse se vrti v krogu, ali pa v elipsi - letni časi, noč in dan, lunine mene, sončni obrat. Zemlja se vrti okrog sonca in okrog svoje osi. Vse se vrača. Tudi vesolje, ki je neznansko in brezdanje, utripa v enakomernem ritmu širjenja in krčenja. Samo človek je izstopil iz ritma, iztiril se je. Zajahal je puščico napredka in se pognal proti tarči, ki je nekje daleč, nedosegljivo daleč.

Človek razmišlja linearno, ne krožno.

Ustvarja ogla te robove, ki gredo vsaksebi in daleč v neskončnost. Ker drvi k cilju, ki je le njegov, njegova izmišljija, njegova sanja in utopija, ga nikoli ne doseže. Zaveda se, da ni končnosti, da izstreljena puščica drvi v neskončnost, v mrak in smrt, pa vendar vztraja, vztraja brez upanja. In deluje, kot da so cilji, ki si jih zastavlja, dosegljivi. Sicer kroži skupaj z zemljo in je še zmeraj ujetnik podnebja in plimovanja narave, ujet v svojem lastnem telesu, ki je potopljeno v vagone, a se temu upira. Je premica, ki se želi osvoboditi kroga. Je rezilo, ki reže kozmični hlebec kruha. Je uničevalec sveta. Živi v pričakovanju kozmične odrešitve, pričakuje prihod mesije, verjame, da bo nekoč stopil v raj, se potopil v večno blaženost sreče in vseprežemajoče harmonije. Deluje tako, kot da bi bila ta utopija uresničljiva, tu, na zemlji, ali v nebesih.

Mogoče pa je tudi ta njegova premica nekje zaokrožena, mogoče jo ukrivljajo neznane gravitacijske sile, ki se jih človek še ne zaveda, mogoče je tudi utopija o rajskem vrtu le del neizmerno velike krožnice - in se na koncu tudi utopija pogrezne same vase, se izniči.

Človek govori o napredku, o rasti, pa se z vsakim korakom, ki ga stori, pogreza vse globlje v svet smrti. Če je ciklično vračanje in vrtenje vir življenja, je izstreljena puščica povzročitelj smrti. Ljudstva, katerih kulture so bile krožne, ciklične, ki so intuitivno poznale skrivnost življenja in smrti, so propadla. Uničila so jih jeklena rezila belih bogov, ki so v nove svetove pribrzeli na svojih puščicah napredka in rasti. Kapitalizem je rezila belih bogov nabrusil, jih postoteril, potisočeril. Zdaj živimo v svetu rezil, ki sekajo in režejo vsevprek - veje, na katerih sedimo, korenine, iz katerih poganja drevo življenja.

Zahodna civilizacija, utemeljena na rasti, si zastavlja vprašanje osvojevalca: Kako uničiti letne čase in si jih podrediti? Kako si podrediti naravo? Kako odpraviti njeno kozmično plimovanje? Ampak človek ni zunaj, je kljub vsemu znotraj, je del tega preobračanja in vrtenja. Sicer poskuša podrediti tudi svojo lastno naravo, samega sebe spremeniti, poseči v najbolj skrite kotičke svojega tkiva, v sebi uničiti vse, kar ni pod nadzorom razuma. Izničiti vse, kar ni uporabno. Sam hoče postati puščica.

Če bo človek res postal puščica, bo izgubil svet. Osamelec sredi mrtve puščave bo. Sejal bo smrt in sam postal smrt. Puščica bo naredila svoj kozmični krog, ki se nam dozdeva kot ravna premica, in priletela nam bo v hrbet. Se zarila v pljuča, nam vzela dih; preklala srce, nam vzela utrip. Klecnili bomo, padli na pusto zemljo brez letnih časov; zazri se bomo v nebo brez zvezd in lune, v mrzle širjave brez sonca. Izpolnjeno bo. Rast bo dosegla svoj končni cilj.